Komunalni delavci izpod ruševin še vedno vlečejo trupla

Leto dni potem ko je iraška vojska skupaj s šiitskimi milicami in s pomočjo koalicijskega letalstva po devetih mesecih brutalnih bojev »osvobodila« Mosul in porazila samooklicano Islamsko državo, so razmere v drugem največjem iraškem mestu še vedno strašljive. Še posebej v zahodnem delu, ki je bil med spopadi praktično zravnan z zemljo.

Na zahodni breg reke Tigris, ki Mosul deli na dva dela, se ljudje vračajo izjemno počasi. V Iraku je trenutno notranje razseljenih še več kot dva milijona ljudi – od tega jih je skorja milijon iz Mosula. Okoli 650.000 jih živi po begunskih taboriščih – večinoma – na severu države. 380.000 ljudi je razseljenih znotraj razčetverjenega mesta, kjer podobe skoraj popolnega uničenja spominjajo na Stalingrad in Hirošimo. V bojih za Mosul je bilo ubitih najmanj 40.000 ljudi. Kljub temu, da je od konca spopadov minilo že leto dni, komunalni delavci izpod ruševin vsak dan potegnejo tudi po več deset trupel.

Številni ljudje životarijo na ulicah – praktično v celoti so odvisni od humanitarne pomoči. 80 odstotkov mladih ljudi je brez službe – edino delo, ki je dejansko na voljo, je začasno delo v gradbeništvu, a obnova zaradi pomanjkanja denarja, ki izginja v neskončnih globokih ponorih korupcije, in skrajne nekompetentnosti iraških oblasti poteka izjemno počasi. V zahodnem Mosulu vladajo hude težave z elektriko in, predvsem, oskrbo s pitno vodo. Nasploh v provinci Nineveh, ki je nekoč hranila velik del Bližnjega vzhoda, vlada silovita suša, posledica klimatskih sprememb. Nivo reke Tigris je močno padel, v naslednjih letih se obeta nova velika katastrofa v »človeški režiji«.
 

Maščevanje, povojni poboji, kaos

Večin ljudi se nima kam vrniti, saj je bilo med bombardiranjem uničenih kar 90 odstotkov vseh hiš in poslopij, a to ni edini razlog za počasno vračanje. Vračanje omogočajo tudi takšni ali drugačni »ostanki vojne«, ki so po zlomu Islamske države ostali v do tal porušenem mestu, ki sem ga večkrat obiskal tako med ofenzivo iraških sil, kot nemudoma po koncu večjih vojaških operacij. Mine, podstavljena improvizirana eksplozivna sredstva, (še) neeksplodirane granate in bombe kljub intenzivnem čiščenju iraških sil in mednarodnih organizacij še vedno ostajajo inventar ulic v zahodnem Mosulu. Zdravstveni sistem – v devetih mesecih spopadov je bila uničena večina bolnišnic – je še vedno odvisen od pomoči nevladnih organizacij na čelu z Zdravniki brez meja (MSF). 

V vojni z IS je bilo v zahodnem Mosulu v celoti porušenih tudi 62 šol – 207 je bilo poškodovanih. Veliko je otroškega dela. »Razmere v Mosulu so še naprej grozljive. Za obnovo mesta bo potrebnih več kot milijarda dolarjev, v mestu je osem milijonov ton ruševin. Gre za, kar se tiče neeksplodiranih bomb, najbolj 'kontaminirano' okolje na svetu,« pravi Omar Ali, ki v Iraku vodi humanitarno organizacijo Mission in Iraq for Human Appeal, v Mosul, kjer sva se pred časom pogovarjala, pa je preživel zadnjih sedemnajst mesecev. Ali pravi, da je bilo sicer opravljenega že veliko dela, a se mu včasih zdi, da je bilo vse skupaj le »kaplja v morje«.

Kljub velikim obljubam iraških oblasti na čelu z predsednikom vlade Haiderjem al Abadijem, ki je točno pred letom dni v črni vojaški uniformi v »žrtvovanem mestu« razglasil veličastno vojaško zmago in napovedal »nove čase«, se velika človeška tragedija v Mosulu dejansko nadaljuje. Iraške vladne sile skušaj s šiitskimi milicami (Hašd al Šabi) so v zahodnem – skoraj popolnoma sunitskem – delu mestu prisotne na vsakem koraku. Ljudje se pritožujejo nad sistematiziranim »teroriziranjem« in nadlegovanjem. Prvih nekaj mesecev so se vsak dan vrstili izvensodni poboji. V letu dni po vojaškem porazu IS je bilo v Mosulu, tako ubitih vsaj 400 ljudi. Ogromno je bilo sektaške maščevalnosti, v kar sem se večkrat prepričal na lastne oči. Mesto je varnostno in politično nestabilno, kar je povezano tudi s politično krizo, ki je po majskih volitvah, na katerih je sledil nekdanji gverilec in samooklicani klerik Moktada al Sadr – nova vlada še ni sestavljena – zavladala v Bagdadu.