»Kjer so Šešljeve knjige, tam je Srbija«

Promocija krvave velikosrbske ideologije na beograjskem knjižnem sejmu pomeni, da Vojislava Šešlja podpirajo naprednjaški kulturni krogi, ki še niso odstopili od ideje o veliki Srbiji. Stari slogan srbskih radikalcev je: »Kjer so Šešljeve knjige, tam je srbsko ozemlje«.

Srbski radikalci Vojislava Šešlja so začeli kariero z megalomanskim projektom prisvajanja sosednjih ozemelj z zahodno mejo srbske države Karlobag–Ogulin–Karlovac–Virovitica, na koncu pa so se morali zadovoljiti s prisvojitvijo nekaj kvadratnih metrov s stojnicami na mednarodnem beograjskem knjižnem sejmu.



V krvavi balkanski moriji se je Srbska radikalna stranka proslavila s pregonom Hrvatov iz Vojvodine, njene paravojaške enote pa s pregonom Bošnjakov z njihovih domov. V času miru so se radikalci očitno preusmerili na pregon založniških hiš.
 

Lažne podobe o Srbih

Sovražni prevzem jim je uspel zaradi organizacijskega odbora knjižnega sejma, ki je odvzel stojnice založniškima hišama Karpos in E-books ter jih dodelil založniški hiši Velika Srbija, ki širi sovraštvo in šovinizem. Njen lastnik je na haaškem sodišču obsojen vojni zločinec Vojislav Šešelj. V javnosti so potezo odbora ocenili za zavržno in škandalozno dejanje, Združenje profesionalnih založnikov Srbije pa je pozvalo vodstvo sejma, naj vrne stojnice prizadetima založniškima hišama in se jima opraviči.

Predsedniku odbora Zoranu Avramoviću ni prišlo niti na kraj pameti, da bi ugodil njihovi zahtevi. Avramović je vidni član predsedstva vladajoče Srbske napredne stranke, javnost pa si ga je bolj kot po vrsti odgovornih funkcij zapomnila kot promotorja knjige višegrajskega klavca Milana Lukića. Avramović že več let velja za enega izmed kreatorjev kulturne in izobraževalne politike v Srbiji. Po njegovem sta Jugoslavija in komunizem glavna razloga, da Srbi sovražijo sami sebe.

V javnost je pred leti lansiral knjigo Rodoljupci i rodomrsci (Domoljubi in narodni sovražniki), ki je posvečena sodobnemu srbskemu domoljubju. Avtor v sociološki študiji poveličuje domoljube, del srbske intektualne in politične javnosti pa obtožuje, da ustvarjajo stereotipe o lastnem narodu, širijo stigmatizirano in lažno podobo o Srbih ter podpirajo dvom o vrednotah srbskega naroda in teptajo njegovo kolektivno dostojanstvo. Med slednje spadajo vsi, ki od srbskih državnikov zahtevajo, naj se nenehno opravičujejo in kesajo pred sosedi zaradi Srebrenice in Vukovarja.
 

Domoljubi in izdajalci

Avramović staro in zaprašeno propagandno delitev Srbov na domoljube in izdajalce razglaša za sociološki uvid v bistvo problema. Iz študije ni mogoče razbrati, da je bil njegov cilj razkriti, da so vsi, ki se trkajo po prsih, pravzaprav lažni domoljubi.
Kakorkoli, velika Srbija je izrinila nepomembne male založnike, da bi promocija »rodoljubcev« in njihove domoljubne kulture prišla do izraza. Srbija vendarle mora predstaviti obiskovalcem knjižnega sejma najboljše, kar ponuja njeno založništvo. To so dela srbskih herojev, ki so branili Srbijo v Haagu. Nihče jih ne sme siliti, naj se umaknejo na zapeček.

Nima smisla siliti nedolžnih bralcev, naj se, denimo, poglobijo v knjigo Denisa de Rougemonta Ljubezen in Zahod, ki velja za kompleksno sociološko analizo zgodovinskega nastanka Zahoda in prvin, ki ta Zahod opredeljujejo, torej analizo ljubezni in zakona, če imajo na voljo številne Šešljeve mojstrovine.

To so haaška remek dela o južnokorejski gnidi O Gon Kvonu ali kengerujevih jajcih Kevina Parkerja, čeljustih kurbe Carle Del Ponte in zoološki priročnik o jazbečarju Sergeu Brammertzu. Kaj bi lahko bolj ogrelo srbsko domoljubno srce? Plutarhov Dialog o ljubezni o večnem vprašanju, katera ljubezen je prava, in Senekov Ojdip, ki ne verjame vase in smisel svoje oblasti, se lahko skrijeta pred Šešljevo filozofijo. Pravi »rodoljubci« si zaslužijo le plodove čistega srbskega duha, kot so Peklenski načrti Zahoda, Vatikan glavno Satanovo gnezdo ali Umor mafijskega premiera Zorana Đinđića.
 

V nebo vpijoča sramota

Človek je to, kar bere, zato je treba pazljivo izbirati literaturo, saj se nikoli ne ve, kakšne nevarnosti in skušnjave prežijo v tujih knjigah, ki bi lahko ogrozile avtentično srbsko identiteto. Za nameček so tiskane še v latinici, ki že stoletja streže po življenju cirilici, ki zna ločiti med pravimi in lažnimi prijatelji. Ali kot pravi pesnica Mirjana Stefanović: »I ne spoznaj štogod tuđe, jer će tuđe da ti uđe« (Ne spoznaj ničesar tujega, da te to ne prevzame).

Sedanja srbska kulturna elita na oblasti obožuje narod kot boginjo in proklamira ideologijo krvi. Knjižna dela založniške hiše Velika Srbija zagovarjajo ideje, ki so v polpretekli zgodovini pripeljale do vojne in grozljivih zločinov. Kritiki organizacijskega odbora letošnjega knjižnega sejma so prepričani, da je že ime založniške hiše Velika Srbija, v imenu katere je bilo pobitih, mučenih, razseljenih, pregnanih in oropanih na stotisoče človeških bitij, v nebo vpijoča sramota.