Kitajska izganja Marxa

Prejšnji petek so sredi kampusa­ najstarejše kitajske univerze­ ­Beida v Pekingu moški v črnih ­jaknah stopili iz črnega avtomobila in zgrabili diplomanta Zhang Shengyeja. Neusmiljeno so ga pretepli, on pa tako ali tako ni imel nobene možnosti, da bi se jim uprl. Na silo so ga potisnili v vozilo. A niso takoj odpeljali iz kampusa.

To se je zgodilo ob 10.30 in študenti, ki so bili na poti proti čitalnicam in učilnicam, so šokirani obstali. Nekateri so vzeli v roke mobilne telefone in posneli to neverjetno akcijo. Tako so postali tarča moških v črnih jaknah. Nekaj študentov so z udarci spravili na tla in jim ukazali, naj izbrišejo posnetke. Nato je črn avtomobil oddrvel iz kampusa. Zhang Shengyeja od takrat ni nihče več videl.

Zhang je eden od 22 mladih aktivistov za delavske pravice, ki so jih konec tedna z univerz v petih kitajskih mestih odpeljali neznano kam. Najmanj 16 jih je še vedno v nekakšnem priporu. Vsi ti fantje so mladi marksisti in maoisti, napad na njihove krožke pa se je začel poleti. Zdaj kitajska oblast povečuje pritisk z valom aretacij in groženj. Na Kitajskem namreč poteka veliki ideološki eksorcizem. Slišati je paradoksalno, toda komunistična država izganja Marxa.

Na študente so pritiskali že spomladi, potem ko sta dva človeka v državi različno interpretirala stavek iz zgodnjih del Karla Marxa. »Če v življenju izberemo položaj, s katerega lahko človeštvu damo največ, nas nobeno breme ne more zlomiti, saj bomo sprejemali žrtve za dobrobit vseh.«



Ena od interpretacij je prišla od kitajskega partijskega in državnega voditelja Xi Jinpinga, ki je ta stavek uvrstil v svoj govor v Veliki palači narodov 4. maja, dan pred 200. obletnico Marxovega rojstva. S tem je hotel povedati, da Kitajska raste v velesilo za dobrobit človeštva in da ni stvari, ki bi jo ustavila na tej poti.

Yue Xin, 22-letna študentka z univerze Beida, je imela drugačno interpretacijo. Ta stavek je napisala na oglasno desko ob vhodu v spalnice v kampusu svoje univerze, nato pa začela javno kampanjo ugotavljanja okoliščin samomora­ študentke pred 20 leti, ki jo je posilil visoki funkcionar, a za to ni bil kaznovan. To je bil zametek gibanja #jaztudi, prepleten z mark­sističnim aktivizmom, ki naj bi zaščitil tiste, katerih pravice je poteptala bahava koalicija oblasti in kapitala. Za Yue Xin je beseda »breme« v Marxovem stavku dobila sodobno konotacijo, le da je bila zanjo ta povezana z današnjo Komunistično partijo.

Boj za delavske pravice

Poleg tega je Yue poleti usmerila svoj aktivizem na delavski spor v tovarni Jasic Technology v Shenzhenu. Odpotovala je na jug ter se pridružila skupini mladih levičarjev, ki so prišli iz različnih krajev in zahtevali, naj delavcem tega podjetja, v katerem izdelujejo elek­tronske varilce in robotske roke, dovolijo ustanoviti neodvisni sindikat. Zaradi poskusa organiziranja sindikata so namreč odpustili približno 30 zaposlenih, nekaj so jih aretirali in pretepli, za mlade maoiste in marksiste pa je bil to znak za začetek akcije. V Shenzhenu so se zbrali z rdečimi transparenti, na katerih so bila napisana imena »podpornih skupin« in njihovih univerz. Štiriindvajsetega avgusta so ob petih zjutraj agenti varnostnih služb vdrli v stanovanje, v katerem so prebivali glavni organizatorji protesta. Več kot 50 delavcev in študentov so odpeljali neznano kam. Yue Xin od takrat ni več.

Ker je njena mama deloma po zasebnih kanalih in deloma javno poskusila izvedeti, kje je hči in s čim se je pregrešila, ko je v socialistični državi branila delavske pravice, je tudi ona izginila. Levičarstvo je danes na Kitajskem eden izmed največjih grehov.



Česa so se tako prestrašili člani partijskega vodstva?

Prvič: najbolj jih je zaskrbela povezava med delavci in študenti. Xi Jinping pa tudi nekateri drugi sinovi starih revolucionarjev in ustvarjalcev Komunistične partije se dobro spomnijo, kako so njihovi očetje, ki so bili takrat študenti in intelektualci, pred približno 100 leti branili interese delavcev in – kar je bilo za Kitajsko takrat še pomembnejše – kmetov, predvsem pa tega, kako se je prav iz te povezave razvilo gibanje, ki je strmoglavilo Kvomintang (nacionalistična stranka) in Čankajška.

Drugič: kitajsko vodstvo ne bo nikoli dovolilo horizontalnega povezovanja interesnih skupin in sorodnih idej, tako da je v Zhong­nanhaiu (rezidenca najvišjih partijskih voditeljev) zazvonil alarm, takoj ko so se v Shenzhenu zbrali študenti s treh pekinških univerz, dveh univerz iz Nanjinga, aktivisti iz Hongkonga in aktivisti iz shenzhenske tovarne. Partijsko vodstvo se dobro zaveda, da bi lahko to preraslo v narodno gibanje, kot je bilo tisto leta 1989, ki se je razširilo prav s teh univerz in so ga nekaj mesecev pozneje zadušili s pokolom na Tiananmenu.

Tretjič: Xi Jinping je zelo zaskrbljen, ker imajo danes mladi levičarji podporo levega krila Komunistične partije in, kar je prav tako nevarno, Narodnoosvobodilne vojske, ki je nezadovoljna zaradi odmikanja od načel in idealov, na katerih temelji ljudska republika. Namesto enakosti se na Kitajskem poglablja premoženjski prepad, namesto da bi državi vladali delovni ljudje, o vseh stvareh odloča veliki kapital.

V minulih nekaj letih je bilo na Kitajskem zaprtih več maoističnih spletnih strani, na slovitih univerzah, ki so bile v zgodovini gnezda naprednih idej, so zaprli več mark­sističnih krožkov. Zdaj se povečuje preganjanje lastne ideologije. Na Kitajskem je najbolj nevarno v karkoli verjeti. Razen morda v denar.