Kdo še verjame v modre čelade

Minilo je 70 let, odkar so Združeni narodi 29. maja 1948 ustanovili in na prvo bližnjevzhodno misijo zaradi izraelsko-palestinskega konflikta napotili modre čelade.

To je bila neoborožena misija, ki v bistvu traja še danes. Z eno pomembno razliko, da si danes takih misij – modre čelade so pozneje prvič dobile orožje šele med sueško krizo leta 1956 – niti v sanjah ni mogoče predstavljati. Ker si danes neoboroženih mirovnikov, ki so v minulih desetletjih najpogosteje opravljali predvsem vlogo varuha premirij na frontah, nihče več ne bi upal poslati v akcijo. Razmere v mednarodni skupnosti so se namreč zlasti v zadnjih nekaj desetletjih tako spremenile, da so mirovni vojaki Združenih narodov, ki so jih nekoč dosledno spoštovale vse v spopad vpletene strani, pogosto sami tarča napada.
 

Pobijanje mirovnikov

V desetletjih od prve misije modrih čelad do leta 2015 je bilo na mirovnih akcijah po podatkih OZN ubitih več kot 3300 pripadnikov mirovnih sil, v zadnjih letih pa se število žrtev med njimi hitro veča. Samo lani so bili Združeni narodi tako prisiljeni med ubite modre čelade prišteti še 200 žrtev, kar je eden izmed razlogov, da se je Svetovna organizacija zamislila in se začela prilagajati novim razmeram. Modre čelade in zastava Združenih narodov namreč danes na nobeni fronti in v nobenih razmerah ne zagotavljajo več »naravne zaščite«, ugotavljajo v OZN.

Novi generalni sekretar António Guterres je zato moral ukrepati. Decembra lani je nastala študija o posodobitvi varnosti mirovnih sil (Improving Security of United Nations Peacekeepers), ki jo je pripravil upokojeni generalpolkovnik ZN Carlos Alberto dos Santos Cruz. Bistvo analize, ki se je je prijelo ime Cruzova študija, je, da »nihče ne napade nasprotnika, o katerem ve, da je močnejši od njega«.

To je za mirovne sile edine Svetovne organizacije, ki naj bi jih bile dolžne spoštovati vse podpisnice ustanovne listine, katastrofalna ugotovitev. Modre čelade, ki jih zlasti ponekod v Afriki, kjer imajo trenutno največ misij, napadajo kar podivjani oboroženi najstniki (otroci vojaki), ki za OZN še slišali niso, naj bi bile v prihodnje do zob oborožene in za vsako misijo posebej pripravljene tako, da si jih nihče ne bi upal ogrožati. Kajti sovražne enote v današnjem svetu, kot ugotavlja študija, »žal ne razumejo več drugega jezika kot jezik gole vojaške moči«.
 

Spremenjen svetovni red

Za take ugotovitve seveda niso krive ne modre čelade ne Cruzova študija. Ta je zgolj odgovor na spremenjene razmere in mednarodni svetovni red, ki ga danes praktično nihče več ne spoštuje. Po koncu druge svetovne vojne leta 1945 v San Franciscu sprejeta ustanovna listina Združenih narodov je bila obvezujoča za »vse miroljubne države na svetu«, ki so pristopile k podpisu. Toda takratni red je predvideval, da so podpisnice in nosilke suverenosti države, ki jih predstavljajo vlade, ki niso le dolžne, ampak tudi sposobne ukrepati.

Toda z leti se je vse to, kot je ugotovil že prejšnji generalni sekretar OZN Kofi Anan, krepko spremenilo. Danes države, ko gre za zagotavljanje miru in varnosti, že dolgo niso več to, kar so bile. In to ne le zaradi mednarodnega terorizma, različnih internacionalnih vojaških posegov, globalizacije konfliktov in čedalje pogostejših »proksi vojn«, ampak tudi zaradi novih akterjev v mednarodni skupnosti, ki sprožajo konflikte (pogosto celo znotraj držav), ki jim »klasične« modre čelade, kot pravijo politologi, že dolgo niso več kos.

Izvorni model mirovnih sil Združenih narodov se je zato, kot pravijo analitiki, že zdavnaj izpel. Meja med zagotavljanjem miru (peace-keeping) in vojaško intervencijo je v praksi zabrisana, kar zaradi že dolgo prepotrebnih in nikoli izvedenih reform velja tudi za vlogo OZN.