Kdo naj bi po novem vlekel niti v Evropski uniji?

Po močnih pogajanjih so voditelji držav članic EU v Bruslju vendarle dosegli kompromis. Na vrhu EU so za predsednico evropske komisije predlagali nemško ministrico za obrambo Ursulo von der Leyen. Izvoliti jo mora še evropski parlament. Za predsednika evropskega sveta so izbrali belgijskega premiera Charlesa Michela. Kandidat za visokega zunanjepolitičnega predstavnika EU je vodja španske diplomacije Josep Borrell, za predsednico evropske centralne banke pa Francozinja Christine Lagarde.

Ursula von der Leyen

Ursula von der Leyen. Foto: Fabrizio Bensch/Reuters

 Ursula von der Leyen je nemška obrambna ministrica. Rodila se je leta 1958 v Bruslju. Po izobrazbi je doktorica medicine. Poročena je s profesorjem medicine in podjetnikom Heikom von der Leyenom, s katerim ima sedem otrok. Njen oče je bil predsednik Spodnje Saške, sama pa je članica CDU od leta 1990 in na ministrskih položajih v Berlinu že vse od leta 2005. Njen bliskoviti vzpon iz lokalne politike do Berlina v nekaj letih mnogi pripisujejo prav političnemu pedigreju družine. Najprej je bila ministrica za družino, nato za delo, od leta 2013 pa kot prva ženska že drugič vodi ministrstvo za obrambo. V Bruslju ni nepoznana, saj se je kot ministrica za obrambo močno zavzemala za okrepitev obrambnega sodelovanja držav članic. Med sodelavci slovi kot usmerjena k ciljem in z močno delovno disciplino, sicer pa velja za vselej dobrovoljno in pripravljeno poslušati ter tudi razumeti. Zaradi učinkovitosti pogosto prespi kar v sobi na ministrstvu. Mnogi so ji v preteklih letih pripisovali pot do kanclerstva. Nazadnje se je sicer znašla pod pritiskom zaradi spornih svetovalnih poslov na njenem ministrstvu.

Christine Lagarde

Francozinja Christine Lagarde, rojena leta 1956, je že do zdaj bila ena pomembnejših osebnosti v svetovnih financah. Najprej odvetnica in vodja mednarodne odvetniške pisarne, nato francoska finančna ministrica v vladi Nicolasa Sarkozyja, je od leta 2011 izvršna direktorica Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Na tem mestu je s soglasno podporo zamenjala v spolni škandal ujetega rojaka Dominiqua Strauss-Kahna. Tako kot je pričakovano postala direktorica IMF, ni presenečenje imenovanje na vrh Evropske centralne banke (ECB), kjer bi nasledila Italijana Maria Draghija. Za to funkcijo se je namreč že večkrat omenjala, čeprav nima izkušenj z delom v centralni banki. Postala bo prva ženska na čelu ECB (tako kot je bila prva direktorica IMF) in po Jean-Claudu Trichetu druga iz Francije. Na vrhu evropske monetarne oblasti jo čakajo težki časi, saj bo podedovala zgodovinsko nizko postavljene obrestne mere, zato je ECB brez možnosti standardnih ukrepov spodbujanja gospodarske rasti. Evropsko gospodarstvo pa se ohlaja.

 

Josep Borrell

  Da je španski zunanji minister Josep Borrell, sicer nosilec liste socialistične stranke (PSOE) na majskih evropskih volitvah, resen pretendent Madrida za najvišja mesta v Bruslju, je postalo jasno, ko je pred dnevi zavrnil mandat evroposlanca. V nedavnem intervjuju za Delo je nekdanji predsednik evropskega parlamenta dejal, da vlada premiera Pedra Sáncheza »verjame v bolj povezano Evropo, ki v okviru mednarodnih izzivov, kot so vzpon tretjih sil, lahko odnos z ZDA in razvoj globalnih nedržavnih akterjev, brani svoj model družbe in vrednote.« Dvainsedemdesetletni Borrell, po rodu Katalonec, je oster kritik katalonskega boja za neodvisnost in naj bi pripadal bolj desnemu krilu socialistične stranke. Pred leti je tako izdal knjigo Las cuentas y los cuentos de la independencia (Računi in pripovedke o neodvisnosti), v kateri je prerešetal številke, s katerimi so independentisti legitimirali odcepitev od Madrida. V intervju za Delo je poudaril, da v »Španiji ni političnih zapornikov«.
 

Charles Michel

 Evropski svet bo vodil Charles Michel (RE), ki je do zdaj vodil belgijsko vlado, po volitvah pa ni imel več veliko možnosti za obstanek na premierskem položaju. V senci svojega očeta Louisa Michela, nekdanjega evropskega komisarja in evropskega poslanca, je diplomirani pravnik svojo politično pot začel kmalu po koncu študija prava. Oktobra 2000 je pri petindvajsetih zasedel mesto valonskega notranjega ministra. Po volitvah leta 2014 je sestavil vlado, v kateri so bili poleg njegove stranke še flamski krščanski demokrati, flamski liberalci in flamski nacionalisti (N-VA). Francosko govoreči liberalec je tako pri 38 letih postal najmlajši belgijski voditelj vse od leta 1840. Konec lanskega leta se je njegova vlada znašla v krizi zaradi nesoglasij glede globalnega dogovora Združenih narodov o migracijah, ki mu je N-VA nasprotovala. Ta stranka je zaradi pristopa Belgije k dogovoru tudi zapustila vlado. Decembra 2018 je predsednik vlade odstopil, od tedaj pa opravlja tekoče posle.