Kdo bo nasledil samooklicano Islamsko državo?

Konflikte v prihajajočem letu bodo skoraj gotovo zaznamovali finale sirske vojne in posledice, ki jih bo zaradi dogajanja v Siriji sprožila geostrateška tektonika. To bo mogoče še najbolj čutiti v Jemnu, dolgo pozabljeni vojni, ki je ob Siriji in Iraku ključno bojišče že dolgo ne več le hladne bližnjevzhodne vojne, v kateri se za prevlado nad regijo, energetskimi viri in tokovi, vodo ter interpretacijo islama že vrsto let spopadata sunitski blok pod vodstvom Savdske Arabije in šiitski blok pod vodstvom Irana.

Prihodnost Jemna ni svetla

Neposredni vstop savdsko-emiratske koalicije voljnih z vseobsegajočo podporo Washingtona v vojno pred dobrimi tremi leti je že tako revno in obupno suho državo (ne le) zaradi bombardiranja spremenil v velikansko hiralnico in prizorišče za testiranje najmodernejšega orožja. Milijarde in milijarde savdskih naftnih dolarjev, ki »črpajo« račune svetovnih orožarskih podjetij, podobno kot svetovna ekonomija s kupovanjem savdske nafte že pol stoletja »črpa« savdski proračun, se je prestolonaslednik naftne kraljevine Mohamed bin Salman, vrhovni poveljnik savdsko-koalicijskega množičnega pobijanja, pač odločil »oplemenititi na terenu«. Pri tem se mu nihče ni resneje zoperstavil – niti Rusija in Kitajska, pomembni trgovski partnerici, ne. MBS, naročnik gnusnega umora novinarja Džamala Hašodžija, je ves čas dobival jasna sporočila: tebi, tvoji družini (savdskemu dvoru) in tvoji državi je dovoljeno vse.





Zato se je Jemen spremenil v množično grobišče. Prihodnost Jemna, kjer je v štirih letih vojne umrlo okoli 57.000 ljudi, več kot 85.000 otrok pa je v tem času umrlo zaradi lakote, je v tem trenutku izjemno temna. Nemogoče si je predstavljati, da bi se lahko tako kompleksna vojna, ki jo je mednarodna skupnost dolgo »tolerirala«, lahko končala s piškavim poskusom mirovnega sporazuma.
 

Od ameriškega umika iz Afganistana do pokolov v DR Kongo

V velikem bližnjevzhodnem sporu ima pomembno vlogo tudi Izrael, ki se je v zadnjih letih spretno izogibal neposrednemu vojaškemu spopadu z Iranom in sklenil nenačelno koalicijo s Savdsko Arabijo. Hkrati je doma še zaostril sistem apartheida na okupiranem Zahodnem bregu in na območju Gaze, največjem odprtem zaporu na svetu, kjer izmučeno prebivalstvo ob sistematiziranem trpinčenju, ki ga izvaja skrajno desna izraelska oblast, trpi tudi zaradi popolnoma nekompetentnega in militantnega Hamasa, ki med Palestince, ob propadlih »starih kadrih« iz Ramale, vnaša le še dodaten razdor in tesnobo. Če bo leta 2019 v Gazi izbruhnila nova vojna, to ne bi smelo presenetiti nikogar.



Napovedani ameriški umik iz Afganistana – iztekajoče se leto je bilo najbolj krvavo po padcu talibskega režima pred dobrimi 17 leti – bo skupaj z bližajočim se kolapsom podizvajalske oblasti v Kabulu še dodatno »pomagal« dokončnemu vstajenju talibov. To bo vplivalo tudi na razmere v sosednjem Pakistanu, kjer že nekaj časa vlada sila varljivo zatišje, vojna na paštunskih območjih ob Durandovi črti pa se v resnici nikoli ni končala.

Privatizacija vojne v Afganistanu

Sedemnajst let po padcu talibskega režima je Afganistan popolnoma razsut. Talibi, Islamska država ter različne plemenske in tudi zasebne milice obvladujejo kar 25 izmed 34 afganistanskih provinc. »Število žrtev med afganistanskimi varnostnimi silami je višje kot kdaj prej,« je jasen upokojeni afganistanski general in vojaški analitik Atikula Amarkel. Kljub skoraj devetdesetim milijardam dolarjev, ki so jih za urjenje in oboroževanje afganistanske vojske in policije zapravili Američani, je okoli 310.000 (uradno 350.000, toda okoli 15 odstotkov vojakov in policistov je v povprečju vedno »odsotnih«) pripadnikov afganistanskih varnostnih sil v boju s talibi in IS velikokrat v podrejenem položaju. Čeprav talibov ni več kot 40.000 in so neprimerljivo slabše oboroženi, so na bojišču bistveno bolj uspešni. Tudi navzočnost 14.000 ameriških vojakov – to število se bo v letu 2019 zmanjšalo za vsaj polovico – na varnost v državi, kjer je bilo pred devetimi leti navzočih kar 140.000 tujih vojakov, nikakor nima pozitivnega vpliva. Poleg tega je trenutno v Afganistanu okoli 27.000 pripadnikov zasebnih varnostnih organizacij (od tega okoli 10.000 Američanov), Washington pa resno razmišlja o popolni in skrajno nevarni privatizaciji (ne le) afganistanske misije. Vojne bližnje prihodnosti – brez izjeme bodo asimetrične – bodo tudi vojne plačancev.

Nevralgična točka Libija

Ob Bližnjem vzhodu bo pozornost – nikakor ne le zaradi migracij – gotovo pritegnilo dogajanje v severni Afriki, predvsem v Libiji, ki je sedem let in pol po padcu Moamerja Gadafija še vedno padla država in v kontekstu prihodnjih vojn ena izmed najbolj nevralgičnih točk. Tu je treba omeniti še celotni Sahel, eno najbolj suhih in vročih območij sveta, kjer je veliko žrtev posledic podnebnih sprememb in ki je tukaj in zdaj morda celo največja tempirana bomba. Ne gre pozabiti niti na Sudan, kjer bi nasilen odziv vojnega zločinca Omarja al Baširja na proteste v Kartumu lahko sprožil nov krog državljanske vojne in tako poslabšal že tako katastrofalne razmere v Južnem Sudanu, ki se od razglasitve neodvisnosti julija 2011 nikakor ne more iztrgati iz krempljev vojne, sovraštva, revščine, begunstva in vrste humanitarnih katastrof.



Že zelo kmalu se bo na časopisne naslovnice po dolgem času vrnila Demokratična republika Kongo – velikansko in globoko travmatizirano območje nenehne vojne, kjer dolgoletni avtokrat Joseph Kabila obljublja sestop z oblasti, a mu le redkokdo verjame. Pri tem je državo rudnik, ki je magnetna sila za najbolj zlovešče mrhovinarje tega sveta, na najbolj konfliktnem severovzhodu, kjer deluje okoli petdeset različnih milic, ponovno zajela epidemija ebole – druga največja v zgodovini.

Sirski finale in »kurdsko vprašanje«

A kljub vsem naštetim konfliktom bo v letu 2019 gotovo spet največ govora o Siriji. Sirska vojna bo čez štiri mesece vstopila v svoje deveto leto. Prav nobenega dvoma ni, da bo konflikt – dejansko svetovna vojna, v katero je bilo na vrhuncu spopadov tako ali drugače vpletenih več kot sedemdeset držav – v prihajajočem letu dobil nove razsežnosti.

Nedavna odločitev ameriškega predsednik Donalda Trumpa, da »po hitrem postopku« iz severovzhodne Sirije, torej z območja, kjer večinoma živi kurdsko prebivalstvo, umakne okoli 2000 ameriških vojakov in marincev, že ima posledice. Umik ameriških sil je bil namreč napovedan po Trumpovem telefonskem pogovoru s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom, ki mu je ameriški sogovornik ob omembi umika prižgal zeleno luč za veliko vojaško operacijo na vzhodnem bregu reke Evfrat – v samem osrčju za zdaj še avtonomnega kurdskega območja Rojava (»zahodni Kurdistan«).

Američani pustili Kurde na cedilu

Ameriški umik je kurdske ljudske zaščitne milice (YPG) in z njimi tudi pretežno kurdske Sirske demokratične sile (SDF), ki so v boju s samooklicano Islamsko državo – večno lažni turški alibi za vojaška posredovanja na severu Sirije – odigrale ključno vlogo, pustil na »čistini«. Osamljene, izpostavljene in ranljive. A to je bilo mogoče predvideti že (najmanj) pred poldrugim letom, ko so kurdske ozemeljsko-vojaške ambicije, ki so rasle sorazmerno s (pod)izvajalsko vlogo ameriške in ruske zunanje politike, prerasle geostrateške potrebe in še bolj razmerja. In kurdski kratki zgodovinski momentum se je začel rušiti.

Najprej v Iraku po uspešno izpeljanem referendumu o neodvisnosti iraškega Kurdistana, ki sta mu s polno podporo mednarodne skupnosti sledila vojaško-politični pohod iraških sil in strmoglavljenje ideje (in »geografije«) o neodvisni kurdski državi, potem pa še v Siriji, kjer so Američani in Rusi Kurdom obljubljali vse, ob koncu dneva pa bodo ostali brez vsega. In ta se – ne le zaradi morebitne turške invazije – hitro bliža, saj so sirski Kurdi v razumljivem eksistencialno-oportunističnem klicu na pomoč že poklicali sirske vladne sile.

Priložnost za Bašarja al Alasada

Oblast v Damasku, katere krivda za eno najbolj krvavih vojn v moderni zgodovini, ki je zahtevala skoraj pol milijona življenj in v beg poslala najmanj enajst milijonov ljudi, se je v očeh mednarodne javnosti stalila skupaj z zgodovinskim spominom in skoraj izginotjem prvinskih sil upora ter se je na klic nemudoma odzvala. To je priložnost, na katero je predsednik Bašar al Asad skupaj s svojimi ruskimi in predvsem iranskimi zavezniki komaj – in pripravljen – čakal. Zdaj se mu s pomočjo ameriškega umika na stežaj odpirajo vrata, da pod svoj nadzor po skoraj osmih letih bojevanja povrne celotno sirsko ozemlje.

Zelo možno je, da se bo – seveda pod pogojem, da se uradna Ankara vendarle premisli in v zadnjem trenutku potegne ročno zavoro – zgodilo že v prvi polovici leta 2019.