Kaj se dogaja z indijsko demokracijo?

Indijska demokracija je skoraj vedno glasna. To se je pokazalo tudi včeraj, ko so poslanci v spodnjem domu parlamenta burno pospremili predlog revizije zakona o državljanstvu, ki so jo predlagali vladajoča stranka Bharatija Džanata (BJP) in njeni manjši koalicijski partnerji.

Padale so težke besede, primerjave z nacisti, obtožbe o verski diskriminaciji, grožnje z neredi, a je bil amandma na koncu sprejet. Če ga bodo danes sprejeli tudi v zgornjem domu, bo indijsko državljanstvo omejeno zgolj na priseljence, ki niso muslimani.

Včeraj so protestirali na severovzhodu države, gorele so avtomobilske gume, prek cest so ležala drevesna debla, a vse to najbrž ne bo ustavilo vlade premiera Narendre Modija, da ne bi izpeljala do konca revizije zakona in dala vedeti, da je za vladajočo BJP Indija predvsem dežela hinduistov. Kot da v tej državi ne bi živelo 200 milijonov muslimanov, katerih predniki so prišli v Južno Azijo pred skoraj 1000 leti.





Po spremenjenem zakonu naj bi bilo za imigrante iz sosednjega Bangladeša, Afganistana in Pakistana indijsko državljanstvo odobreno samo, če pripadajo »preganjanim manjšinam«, in to, kot je posebej navedeno, hinduistom, sikhom, džainistom, parsom ali kristjanom. Ker muslimani v omenjenih državah niso ogroženi, je obrazloženo, da njim ne bo omogočena dodelitev državljanstva.

»Zakon, ki ureja državljanstvo, je zakon, ki opredeli značaj nacije,« je komentiral indijski politolog in aktivist​ Yogendra Yadav. Spomnil je, da so vsi veliki državniki moderne Indije vztrajali pri nadetničnih načelih, ko se je Pakistan leta 1947 odcepil od Indije na podlagi prepričanja, da so hinduisti in muslimani dva naroda, ki ne moreta živeti v isti državi. »To, kar se dogaja zdaj, je slaba kopija Pakistana,« je dejal Yadav.

​

Strategija polarizacije

Minister za notranje zadeve Amit Shah je prejšnji mesec napovedal, da se bo v kratkem začelo preštevanje tistih, ki imajo državljanstvo, da bi tako očistili državo ilegalnih prišlekov. Mnogi se bojijo, da bodo ostali brez pripadnosti katerikoli državi, kar pomeni, da bodo tudi brez pravic. Podoben popis so izvedli v severovzhodni državi Asam, kjer je zaradi tega brez zakonitega statusa okoli dva milijona ljudi.

Faizan Mustafa, strokovnjak za ustavno pravo, je prepričan, da je to resen korak nazaj, hkrati se sprašuje, ali v današnjem svetu sploh koga preganjajo bolj, kot v večinoma budistični Burmi preganjajo pripadnike muslimanske manjšine Rohinga. »Kako bi lahko izključili ahmadijance in šiite, ki bežijo iz Pakistana, ali hazarje, ki bežijo iz Afganistana,« je dejal in opozoril, da so to muslimani v islamskih državah, ki so kljub temu preganjani in velikokrat v smrtni nevarnosti.

​

Premier Modi in desno krilo njegove BJP si želita tako poslati sporočilo ne samo muslimanskim imigrantom iz sosedstva, ampak tudi muslimanom znotraj indijskih meja. Sanjay Jha, tiskovni predstavnik glavne opozicijske Kongresne stranke, meni, da je vse to del večje strategije polarizacije Indije, ki jo izvaja BJP, stranka, ki ob volitvah na vseh ravneh pomaga nacionalistom.

Nasprotniki takšne politike velikokrat primerjajo Modija z Donaldom Trumpom. Tudi ta poteza je po njihovem mnenju podobna ukazu ameriškega predsednika, s katerim je prepovedal dajanje azila beguncem iz določenih držav. Pravni strokovnjaki so celo zatrdili, da je omenjeni amandma kršitev 14. člena indijske ustave, ki zagotavlja pravico do enakopravne obravnave ne glede na veroizpoved.

Usoda zakonskih dopolnil za zdaj ni zacementirana, saj so podobne amandmaje tukaj sprejemali že pred tremi leti, a so jih nato zaradi močne opozicije umaknili. V severovzhodnem delu Indije, kjer živijo velike skupine muslimanov, se bojijo, da bo spremenjen zakon odprl vrata množičnejšemu priseljevanju hindujcev, kar bi lahko spremenilo tamkajšnjo etnično strukturo. Prav to je Modijev cilj. Indijska demokracija je morda še vedno glasna, a vse bolj nemočna. In čedalje bližje novi obliki »neliberalnega« hibrida s šovinistično avtokracijo.