Južni Irak ima dovolj revščine, korupcije in političnega kriminala

V Basri, tretjem največjem iraškem mestu, kjer se nahaja okoli 70 odstotkov vseh iraških naftnih rezerv, vre. Dobeseno. Tisoče protestnikov na 50 stopinjah Celzija zahteva službe, dostop do pitne vode in elektrike, politične reforme, izboljšanje infrastrukture in konec kraje iraške nafte, ki je večinoma v rokah velikih mednarodnih korporacij.

Protesti v bližini enih najbolj bogatih naftnih polj na svetu so se začeli osmega julija. Potem ko so se oblasti – skupaj z zasebnimi varnostnimi podjetji – nasilno odzvale na proteste in ubile dva protestnika, so se protesti razširili praktično v vsa večja mesta na jugu Iraka ((Nadžaf, Kerbala, Nasarija, Amara), odmeve dogajanja v Basri pa je mogoče čutiti tudi v Bagdadu.

Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo počilo tudi na jugu Iraka, ki je bil v zadnjih letih sorazmerno stabilen. Vlada v Bagdadu je namreč večino denarja, ki ga je zaslužila z naftnimi posli, »vložila« v vojno s samooklicano Islamsko državo ter, po mnenju protestnikov, v – lasten žep. Korupcija je v Iraku jedro vseh gospodarskih dejavnosti – lokalna, regionalna, nacionalna in tudi globalna.

Kljub temu, da je Basra polna nafte in bi moralo biti življenje v mestu in provinci ob Perzijskem zalivu boljše kot drugod po državi, ki počasi prihaja k sebi po skoraj petnajstih letih vojne, še zdaleč ni tako. Odstotek brezposelnosti je v Basri med najvišjimi v državi. Presega 60 odstotkov. Na velikanskih naftnih poljih, ki jih obvladujejo mednarodne korporacije ((Exxon Mobile, PetroChina, Lukoil, …), je med zaposlenimi le odstotek iraških delavcev. Vse ostalo so korporacije – večinoma – najele v južni in jugovzhodni Aziji. O množičnem odpuščanju preostalih iraških delavcev na nafnih poljih v južnem Iraku in zaposlovanju (še) cenejše delovne sile smo v zadnjem času veliko slišali tudi od iraških migrantov, ki so se zaradi pomanjkanja kakršnih koli perspektiv in vzporednega zaostrovanja varnostne situacije preko Turčije odpravili proti Evropi. Kaj je v Basri »narobe«, še najbolj strne grafit iz središče mesta: »2,5 milijona sodčkov dnevno. Cene sodčka = 70 dolarjev. 2,5, milijona x 70 dolarjev = 0. Oprosti Pitagora, a smo v Basri.«
 

Epidemična korupcija

Po prvem valu nasilja nad protestniki, ki so se spravili nad vladne palače, sedež vladajoče stranke Dava ter glavne institucije v mestu, ki je z odprtimi pljuči nazadnje dihalo leta 1981, pred začetkom iraško-iranske vojne, je Basro minuli vikend obiskal predsednik vlade Haider al Abadi, sicer veliki poraženec nedavnih parlamentarnih volitev, ki bo po presenetljivi volilni zmagi nekdanjega gverilca in šiitskega klerika Moktade al Sadra le stežka ostal v sedlu. Abadi je protestnikom, ki ves čas pozivajo k miroljubnosti, obljubil tri milijarde dolarjev pomoči, izboljšanje javnih servisov in povečanje števila delovnih mest, ob tema pa jih opomnil, da »požiganje vladnih poslopij vodi nazaj v preteklost«. Ljudje, ki so jih že tolikokrat prinesli okoli in so v zadnjih letih pretrpeli vse, kar se je pretrpeti dalo – od okupacije in državljanske vojne, do korupcije in korporativnega ropanja – Abadiju niso verjeli. Takoj po njegovem odhodu so zasedli hotel, kjer se je ustavil, ob tem pa so sporočili, da v Basri ne gre za sektaštvo ali politizacijo protestov, temveč za – dostojanstvo. Proteste, ki so usmerjeni proti celotnemu iraškemu političnemu razredu in ekonomskim elitam, je podprl tudi vodilni šiitski klerik v Iraku ajatola Ali Sistani. »Basra je številka ena v financiranju države in prva po številu padlih in ranjenih v boju z Islamsko državo. Zato ni pošteno, dejansko ni sprejemljivo, da je ta provinca najbolj revna,« je v imenu ajatole Sistanija sporočil Šejk Abdul Mahdi al Karbalaj.

K intenzivnosti protestov, največjih v zadnjih štirih letih, so močno prispevale tudi posledice klimatskih sprememb, ki Irak – ne le južni – spreminjajo v gorečo puščavo. Nivo največjih rek Evfrata in Tigrisa je kritično nizek. Polja so suha in prazna. Vlada v Bagdadu je skupaj z lokalnimi oblastmi v Basri in okolici zaradi suše letos med drugim prepovedala gojenje riža, kar lahko pripelje do epidemije lakote.