Ishmael Beah: Ugrabljenim deklicam je najtežje - so vojakinje, kuharice, čistilke in matere

Ishmael Beah je nekdanji otrok vojak državljanske vojne v Sierri Leone. Še preden ga je vojska ugrabila, je izgubil starša in brata, nato je padel v vrtinec grozot in zlorab. Imel je srečo, da je preživel. S pomočjo Unicefa je lahko zapustil vojno in se kasneje preselil v Združene države Amerike. Zdaj je star 38 let, o lastni izkušnji pa je napisal knjižno uspešnico Daleč stran: spomini malega vojaka in predava kot Unicefov ambasador.

Je o takšni izkušnji lažje govoriti ali pisati?

Nič ni lahko, saj moram v obeh primerih podoživljati vojno. Ampak pisati je težje. Če hočeš napisati knjigo, moraš iti zares globoko skozi celotno izkušnjo. Ko govorim, je vse hitreje. Intervju traja deset ali petnajst minut, medtem ko pisanje 350 strani traja precej dlje. Razlika je očitna. Toda pomembno je povedati zgodbo. To žrtvovanje je nujno, da ljudje vedo, kaj se dogaja mnogim otrokom po svetu.
 

Koliko je nemogoče izpovedati?

Ko se odločiš za pisanje, je jasno, da ne boš napisal vsega. Pisal sem o tem, kar je pomembno, da ljudje razumejo, kako je otroku, ki se znajde z orožjem sredi vojne. Zavedal sem se, da bom s tem postal javna osebnost, zato sem želel nekaj prihraniti samo za svojo družino. Ne zato, ker bi kaj skrival, ampak ker hočem, da moji otroci vedo več od drugih.

Kdaj ste v roke prvič prijeli orožje?

Star sem bil trinajst let. Ni bilo prijetno, saj prej nisem bil nikoli blizu orožja. Toda nisem imel druge izbire. Moral sem se naučiti uporabljati orožje in biti pri tem dober.

Kako poveljniki vplivajo na otroke, da se ne uprejo? Veliko je zgodb, da otroke celo drogirajo.

Drogirajo te kasneje. Sprva vplivajo nate z nadomeščanjem družine in doma, vso krivdo pa prenesejo na sovražnika, da vzbudijo v tebi maščevalnost. Ideologijo zgradijo okoli tega, da se maščuješ za svojo izgubo. In temu verjameš, saj si sam, jezen in nimaš nobene druge razlage. Začneš streljati, greš v bitko, nato pa ti dajo drogo, da lažje prenašaš vse travme in grozote.

Ustvarijo tudi občutek nove družine. Otroci potrebujejo podporo in iščejo sprejetost svojih bližnjih. To je druga dimenzija, da začneš verjeti in slediti. Kmalu vse postane normalno.

Večkrat poveste, da ste se počutili, kot da ste se odcepili od sebe. Kakšen občutek je to?

Zaradi travme se ločiš od osebnosti, ki so jo imel pred vojno. Kot otrok nisem poznal trupel, krvi, ubijanja … In naenkrat vse to vidiš vsak okoli sebe in se počutiš, kot da gre za izventelesno izkušnjo. Kot da si nova oseba, stara pa je nekje drugje, zakopana v zemlji.

Kakšni ste se vrnili iz vojne?

Vedno je isto. Tudi odrasli vojaki se vrnejo travmatizirani. Ubijanje tudi v tebi nekaj ubije. Nekaj se zlomi v tvojem bistvu, spremeniš se in odtujiš. V vojni ne moreš ljubiti in spoštovati, saj je vse to samo slabost. Osredotočen moraš biti samo na preživetje. In ko se vrneš iz vojne, si moraš povrniti svoje bistvo.

Kako velike so bile spremembe?

Občutki so precej drugačni. Hitreje razmišljaš, pozornost posvečaš stvarem, na katere prej nisi niti pomislil. Refleksi so hitrejši, tudi spomin je boljši. Čeprav že dolgo nisem več v vojni, opazim marsikaj, česar drugi ne.

Na primer?

Ko hodim po ulici, zagotovo vem, kdo je šel dvakrat mimo mene.

Tudi če ga vidite prvič v gneči New Yorka?

Zagotovo. Zapomnim si tudi ulice, kako gre kakšna cesta … Ko sem nekje notri, vedno proučim, kje je najbližji izhod. In ko hodim po mestu, nočem iti dvakrat po isti poti, saj med vojno ni dobro, da ponavljaš stvari, ker tako postaneš predvidljiv. Vse to se dogaja podzavestno. Včasih je naporno, ampak tako se spremeni tvoje razmišljanje. Tudi ljudi hitreje prepoznaš, razbereš njihove namene in kako se obnašajo. Vidiš jih bližje kot drugi. To sem prvič opazil po selitvi v Združene države Amerike, ko sem videl pri sošolcih, da drugače dojemajo okolico.

To je celo vaša prednost?

Natančno tako. Ravno pri pisanju mi zelo koristi, da znam opazovati ljudi in si predstavljati, kako razmišljajo. Med vojno je ta sposobnost nujna, da znaš predvidevati nasprotnikove poteze, ko pripravljaš napad. Seveda zdaj ne razmišljam o napadu, ampak ko pišem o ljudeh, mi pomaga, da prepoznam njihove občutke in navade. Nekaj zelo groznega sem spremenil v nekaj zelo koristnega, saj zdaj sogovornika bolje poslušam in ga tudi bolje razumem.

Lahko razumete, zakaj je nekdo pripravljen v bitko poslati celo otroke?

Kdor se odloči za začetek vojne, je vsekakor izgubil moralni kompas. Problem je, ker so številni konflikti v državah z zelo mladim prebivalstvom, zato za nabor vojakov potrebuješ mlade ljudi. In ko iz skupnosti kradeš otroke, daješ jasno sporočilo, kako resno misliš in da nimaš nobenih moralnih preprek. Otroci so tudi ranljivi, najlažje vplivaš na njihovo razmišljanje in si jih prisvojiš za svojo stran. Spremeniš jim navade in jih prepričaš, da ubogajo vse tvoje ukaze. Vse to precej težje storiš z odraslimi. Mnogo otrok tudi izgubi vse bližnje, zato se nimajo kam vrniti, novo očetovsko figuro pa vidijo v vojaških poveljnikih.

Kako se počutite zdaj, ko vse te zgodbe nenehno ponavljate in podoživljate?

Nočem, da ljudje sočustvujejo z menoj, ampak želim, da razumejo in vedo, kaj se dogaja in kako hitro pozabljamo na vse grozote in jih nenehno ponavljamo. Hočem pa tudi, da ljudje razumejo, da je mogoč povratek v normalno življenje. Nihče ne more vojnih grozot predstaviti bolje kot tisti, ki to osebno doživi. Včasih imam občutek krivde zaradi tistih, ki vojne niso preživeli, zato nočem, da ostanejo pozabljeni. Če imam nočne more, je to nizka cena v primerjavi s tem, kaj vse lahko dosežem s pripovedovanjem svoje izkušnje.

Kako težko se je vrniti nazaj v domačo skupnost?

Nekateri kažejo sočutje, drugi so jezni na povratnike, jim ne zaupajo in v njih še vedno vidijo morilce. Počasi se razmišljanje ljudi spreminja, ampak je težko. Veliko je stigme in predsodkov. Povratniki počasi pridobivajo zaupanje, da so lahko koristni za skupnost. Prav zato imamo programe, da so nekdanji otroci vojaki dejavni v skupnostih, da delajo kot mehaniki ali zidarji.

Koliko deklic je bilo v vaši vojski?

Številke ne vem, ampak bilo jih je precej. Ko se pogovarjamo o otrocih vojakih, prevečkrat pozabljamo na deklice, saj si vedno predstavljamo, da so vojaki samo fantje. To ni res. V prvih bojnih vrstah je ogromno deklic, poleg tega pa jih poglavarji še spolno zlorabljajo. Deklice je posebno težko umakniti iz vojne. Generali včasih privolijo, da mednarodnim organizacijam predajo določeno število otrok, ampak deklic nočejo izpustiti. Deklice niso samo borke, ampak tudi kuharice, čistilke in matere. Če bi jih pustili stran, bi se porušila celotna skupnost. In zato jih generali nočejo predati za nobeno ceno.

Premalo govorimo tudi o otrocih, ki se rodijo v ujetništvu?

Gre za največje žrtve vojne. Skupaj z materami so najbolj stigmatizirani in se najtežje vrnejo v normalno življenje. Ljudje sumničavo gledajo ženske, ki so bile posiljene in so rodile med vojno. Nihče se s takšnimi ženskami noče poročiti, poleg tega pa jih še obrekujejo, kateri komandant jih je posilil, zato jim je zelo težko. Mnoge ženske o svoji izkušnji sploh ne spregovorijo in vse potlačijo, saj nočejo biti stigmatizirane. Z vsemi spomini in travmami se spopadajo same. Fantom je nedvomno lažje.

Tišina je pogosto samoobramba za vse, ki so preživeli vojno. Za ženske in moške, otroke in odrasle.

Napačen je vtis, da sem vseskozi govoril povsem odkrito o vojni. V resnici nisem govoril vrsto let. Bil sem tih in zaprt. V šoli sploh nisem hotel povedati, od kod prihajam. Vedel sem, da bi me vsi spraševali o vojni, če bi priznal, da sem iz Sierre Leone. Dolga leta sem bil tiho, saj sem potreboval svoj čas. Toda počasi sem dojel, kako srečen sem lahko, da sem preživel in da lahko predstavim ljudem, kaj se v resnici dogaja. Imam pa tudi veliko prijateljev iz vojne, ki o vojnih grozotah nočejo govoriti niti z menoj. Za njih je to način zdravljenja. O vojni nočejo slišati niti besede. Pretvarjamo se, kot da se ni nič zgodilo.

Kako pogoste se srečujete s soborci?

Odšli so po svetu: v Kanado, Avstralijo, Veliko Britanijo … Tisti, ki se pogovarjamo o vojni, nikakor nismo žalostni. Kvečjemu nasprotno; v resnici se veliko smejimo. Čeprav je bilo v vojni grozno, so bili tudi zelo smešni trenutki. Na nek način nam smeh celo pomaga.

Lahko poveste kakšno zabavno zgodbo?

Naš humor je precej črn, zato ne vem, koliko bo smešno tudi bralcem (smeh). Ampak dve prigodi lahko vseeno opišem. Ko sem se že vrnil iz vojske v domače mesto in obiskal nekdanjo hišo, so jo obkolili sovražniki, saj se vojna še ni končala. Začeli so se pogovarjati v jeziku, ki smo ga razumeli, ampak oni tega niso vedeli, ker so mislili, da ne razumemo njihovega podeželskega jezika. Začeli so se pogovarjati, kako nas bojo pobili, nakar jim je moj prijatelj odgovoril: »Hej, fantje, mi vas vse razumemo.« Bili so čisto iz sebe in začudeni, zato smo se vsi pričeli smejati, nato pa so samo odgovorili: »Zdaj res nima smisla, da vas ubijemo, če že vse veste.«

Druga prigoda je povezana s slabim orožjem. Sovražniku smo pripravili zasedo in na njih pričeli metati granate, ampak ko so bežali, granate preprosto niso eksplodirale. Čudilo so se oni in čudili smo se mi. In oboji smo se smejali. Kmalu smo bežali tudi mi, saj je bilo presenečenje končano in neuspešno. V vsej tej norosti se tako dogajajo tudi zelo absurdne situacije, ko se lahko samo smejiš.


 

O čem razmišljate, ko zdaj vidite otroke, ki se igrajo vojno s plastičnimi ali lesenimi puškami?

Tudi jaz sem se kot otrok igral vojno s puškami, ki smo jih naredili iz bambusa. Verjetno se tako igrajo vsi otroci po svetu, ampak dokler se zavedajo razlike med igro in vojno, je vse v redu. Realnost vojne je povsem nekaj drugega. Ko vidiš človeka umirati, veš, da to ni videoigrica. Ampak vojna je del človeške zgodovine in narave. Otrokom ne moreš prikriti, da so vojne naša realnost.
 

Potem vas ne bo motilo, če se bodo tudi vaši otroci igrali vojno?

Zaenkrat se vojne še ne igrajo, ker nimajo nobenih takšnih igrač, ampak moje vodilo je, da ne prenašam svojih oči na otroke. Hočem jih zaščititi, toda nočem, da se bojijo sveta. Želim, da ostanejo naivni, da delajo lastne napake in se iz njih učijo. Nočem prenašati travm in strahov. In če bodo prijeli otroško puško, jim ne bom nasprotoval. Večkrat me ljudje tudi vprašajo, kako bi ravnal, če bi se moj otrok odločil za odhod v vojsko. Vedno odgovorim, da bi otroku povedal vse, kar vem o vojni, ampak še vedno bi se otrok odločil sam.

In koliko že vedo o vaši zgodbi?

Petletnica že veliko sprašuje, zato nekaj že pripovedujem. V določenem trenutku jim bom moral povedati vse, saj hočem, da zgodbo izvedo od mene, in ne od drugih.