Iran na udaru, Kitajska kot tarča?

Neposredno po tem, ko je ameriški izstrelek usmrtil generala Kasima Sulejmanija, je bila najbolj iskana beseda na Googlu ime nadvojvode Franca Ferdinanda. Kitajski analitiki so si to tolmačili s podobnostjo med atentatom iz leta 1914 in napadom na iranskega poveljnika.

Tako kot je smrt v Sarajevu Nemško cesarstvo vpletla v prvo svetovno vojno, tako se zdaj postavlja vprašanje, ali je hotel predsednik Donald Trump na ta način izzvati Kitajsko in jo pritegniti v oboroženi spopad, s katerim bi se rivalstvo med obema velikima silama končno spustilo na trdno bojišče.

»ZDA so javno izjavile, da imajo Kitajsko za 'strateško tekmico', kar je zgolj bolj vljudno ime za sovražnika,« pravi Ann Lee, avtorica knjig o kitajsko-ameriških odnosih in bivša profesorica na Univerzi v Pekingu. »ZDA poskušajo vse od leta 2013 aktivno izzvati Kitajsko, da bi jo vpletle v vojaški spopad. Ker predsednik Xi Jinping nikakor ni hotel ugrizniti v vabo v Južnokitajskem in Vzhodnokitajskem morju, je poskušala Trumpova administracija razburkati Tajvan, Severno Korejo in Xinjiang. In v skladu s to strategijo je tudi ameriško delovanje v zvezi s Hongkongom.«

Vodstvo v Pekingu je imelo, kot se zdi, odgovore na vse te izzive. ZDA zdaj poskušajo znova, in to z državo, v kateri je Kitajska največji kupec nafte, in na območju, kjer bi se morala na zaostrovanje napetosti oglasiti Šanghajska organizacija za sodelovanje (SCO), katere najpomembnejši članici sta Kitajska in Rusija, medtem ko ima Iran status opazovalca, a si prav tako želi čim prej postati polnopravni član organizacije.



»Na koncu koncev,« pravi Ann Lee, »je Kitajska edina država, ki bi lahko v kratkem prehitela ZDA kot največja gospodarska sila, kar pravzaprav pomeni, da bi jo prehitela tudi kot dominantna politična sila. S tega vidika je Trumpova poteza skrbno preračunana provokacija, usmerjena proti Kitajski, tako da bi bila lahko to tista usodna kaplja čez rob.«
 

Kitajska in iranska nafta

Treba bo še malo počakati, da se bo pokazalo, ali Trump razmišlja o vojni z azijsko silo, je pa mogoče že zdaj trditi, da je vsekakor hotel preprečiti nadaljnjo krepitev odnosov med Pekingom in Teheranom. Rusija in Iran sta imela prav ob koncu lanskega leta skupne vojaške vaje v Omanskem zalivu, glede na to, da imajo vse tri omenjene države z ZDA vrsto nerešenih vprašanj, pa je bilo to očitno sporočilo vodstvu v Washingtonu.



V ponedeljek so nato ZDA obtožile Kitajsko, da se je pridružila Rusiji, da bi lahko v varnostnem svetu ZN blokirali resolucijo z obsodbo napada na ameriško veleposlaništvo v Bagdadu. Po vsem tem je več kot očitno, da je Bližnji vzhod, še zlasti Iran, ena od točk, na katerih ima Trump na muhi azijsko silo.

Ali bo ta atentat izzval tretjo svetovno vojno, tako kot je krogla v Sarajevu sprožila prvo, pa je odvisno od tega, koliko je Kitajska pripravljena vstopiti v to nevarno igro. In vse kaže, da azijska sila na to še ni pripravljena.

Prvi odziv vodstva v Pekingu na uboj Sulejmanija je bil celo zelo zadržan. Kitajska je obe strani pozvala k strpnosti. Čeprav je Iranu sporočila, da bo ostala njegova zanesljiva partnerica, in to ne glede na to, kako se bodo spreminjale globalne in območne razmere, je dala hkrati jasno vedeti, da je zanjo v tem delu sveta najpomembnejša stabilnost. Glede tega se Xi razlikuje od ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki bi na tem območju najraje videl popolno zmedo. Rusija na koncu koncev ni odvisna od bližnjevzhodne nafte. Kitajska brez nje ne more.
 

Tajvanski dejavnik

Največji razlog, zaradi katerega Xi tudi v to vabo ne bo ugriznil – celo če je bila ponujena predvsem z namero, da se ga za vsako ceno pritegne v vojno igro –, se skriva drugje. In sicer v Tajvanu. Tam bodo v soboto potekale predsedniške volitve in po tem, ko so na hongkonških ulicah v zadnjih šestih mesecih dodobra poteptali načelo »ena država – dva sistema«, si je zdaj kitajsko vodstvo kot prednostno nalogo zadalo iskanje nove formule za mirno združitev s 24-milijonskim otokom, ki ga ima zgolj za eno svojih pokrajin. Če bi se Kitajska kjer koli na svetu spustila v vojno proti ZDA, bi to v tem trenutku zanjo po vsej verjetnosti pomenilo, da bi za vedno izgubila Tajvan. Zato bo azijska sila, kar zadeva Iran, ostala na primerni oddaljenosti in pozorno opazovala dogajanje. Poskušala bo igrati vlogo umirjanja razmer in se še naprej izogibala vabam, ki jo mečejo pred njo v slogu sarajevskega atentata. Kitajska na koncu koncev ni Nemčija z začetka prejšnjega stoletja. Kitajska se bo spustila samo v tisto vojno, glede katere bo povsem prepričana, da bo v njej zmagovalka.