Natančno odmerjeno maščevanje – za zdaj

V neizmerno občutljivem in napetem ozračju, ki je posledica ameriškega atentata na generala Kasima Sulejmanija, se je bil Iran preprosto primoran odzvati. In bilo je jasno, da se prej ali slej bo. A zavedajoč se, da je Iran lahko vojaško konkurenčen le v bojevanju prek svojih podizvajalcev v Iraku, Siriji, Jemnu in Libanonu ter na ravni »osamelih« napadov, je režim za »nujno« maščevanje izbral morda – za vse strani – najbolj varne in obenem predvidljive tarče.





Vojaški oporišči Ain al Asad v iraški provinci Anbar in v Erbilu, prestolnici iraškega Kurdistana, sodita med najbolj varovane vojaške objekte v Iraku, hkrati pa sta utrdbi ameriško-koalicijske vojaške prisotnosti v državi, kjer je že od petka vladal najbolj strog varnostni alarm. Iranski napad je bil zato skrbno izbran – zaradi dejstva, da bi bilo v najslabšem primeru žrtev malo (po dosedanjih podatkih jih k sreči sploh ni bilo), kar pomeni manjšo »razdraženost« Washingtona, in zaradi dejstva, da gre vendarle za dva simbolna centra invazivne vojaške moči notoričnega nasprotnika.



Iranski voditelji poskušajo nočni napad svoji javnost pokazati kot le enega od korakov maščevanja, obenem pa računajo, da se Združene države Amerike ne bodo (dodatno) odzvale. To – za regijo in svet – v danih skrajno nevralgičnih okoliščinah zveni kot idealna »izhodna strategija«. Tako za Iran, ki lahko vsaj malo zakrpa globoko ranjen ponos, kot za ZDA, ki imajo priložnost, da z ne-odgovorom vendarle zaustavijo drvenje proti vratom nepovrata.

Od zdaj naprej zadržujemo dih.