Globalizirani svet, razdeljen z zidovi

Napoved Mattea Salvinija, da niti na meji med Italijo in Slovenijo niso izključene »fizične zapore«, ki naj bi zaustavile nenadzorovane migracije, je samo najnovejši primer. Fenomen je globalen, zapiranje nacionalnih meja je postalo duh časa. Mentaliteta Trumpovih in Orbánovih zidov in žičnatih ograj je povsod, čas padanja meja in podiranja zidov je davno mimo.

Na tisoče ljudi je v zadnjem desetletju izgubilo življenje pri prečkanju državnih meja, ki postajajo vse bolj trde, čeprav neprepustnosti ne zagotavlja noben zid. Združeno kraljestvo je, med drugim tudi zaradi priseljevanja, izglasovalo brexit, Združene države imajo predsednika, ki je v kampanji obljubljal, da bo zgradil zid. Kamorkoli pogledamo, narašča priljubljenost nacionalističnih, protipriseljenskih političnih strank.

Toda zgodovina je pokazala, da so zidovi večinoma neuporabni. Odseke Velikega zidu na Kitajskem so nekaj desetletij po zgraditvi porušili, Maginotova linija, ki naj bi preprečila nenaden nemški napad, med drugo svetovno vojno ni obvarovala Francozov, in tudi najbolj znani zid, ki je od leta 1961 delil dve evropski mesti in dve državi, ni zdržal.
 

Tisoč kilometrov novih zidov

Pred več kot četrt stoletja so porušili berlinski zid, zdaj gradijo nove. Ob koncu druge svetovne vojne je bilo na svetu manj kot pet pregrad, ograj ali zidov na državnih mejah, po padcu železne zavese petnajst, zdaj jih je postavljenih sedemdeset in nastajajo nove, navaja Elisabeth Vallet, profesorica s quebeške univerze v Montrealu in raziskovalka tovrstne problematike. Novodobne zidove gradi tudi Evropska unija in nastajajo znotraj schengenskega območja, od devetdesetih let naprej je zraslo okoli tisoč kilometrov novih zidov oziroma pregrad, še posebno po letu 2015 in množičnem prihodu beguncev in migrantov na staro celino. Zapore na meji so zgradile številne evropske države, ne samo Madžarska, Grčija, Bolgarija in Španija, tudi Avstrija in Velika Britanija. Rezilno ograjo na mejo s Hrvaško je postavila Slovenija.

Zato ni posebej presenetljivo, da o tem govori tudi notranji minister in podpredsednik rimske vlade Matteo Salvini, ki se je profiliral in povzdignil na vrh javnomnenjskih lestvic med drugim z brezobzirno protipriseljensko politiko. Zanj je zapora meje priročno medijsko in politično orodje, ki se mu ne bo zlahka odpovedal. Pred dnevi, med obiskom v Trstu, je bil sicer nekoliko manj izrecen, poudaril je predvsem okrepljeno sodelovanje in delovanje na novo uvedenih skupnih policijskih patrulj na meji med Italijo in Slovenijo. Zapora meje in suspendiranje schengna je po njegovih besedah »samo zadnja možnost«, če neregularnih prehodov ne bo mogoče omejiti. »Naredili bomo bilanco rezultatov nadzora in nato ocenili ...«, »toda ne izključujemo ničesar.«
 

Annus mirabilis

Svet se je zelo spremenil. Leta 1987 je ameriški predsednik Ronald Reagan v Vzhodnem Berlinu izrekel slavne besede: »Gospod Gorbačov, porušite vendar ta zid.« Dve leti kasneje, po skoraj treh desetletjih, je berlinski zid dokončno padel, to je bil čas vélikih prelomov na mednarodnem prizorišču, zdelo se je, da je treba podreti vse zidove in da morajo pasti vse meje. Združila se je Nemčija, zrušila se je Sovjetska zveza, padle so komunistične vlade na Vzhodu in končala se je hladna vojna. Ameriški politolog Francis Fukuyama je razglasil »konec zgodovine«: konfrontacija med komunizmom in kapitalizmom se je izčrpala in širitev zahodne liberalne demokracije je nakazovala zadnjo etapo socialno-kulturnega in političnega razvoja.

Devetinosemdeseto je bilo, kot ga je imenoval britanski zgodovinar Timothy Garton Ash, annus mirabilis (čudovito leto). Mislili smo, da smo vstopili v neki nov svet. Tri desetletja kasneje optimizma ni več, demokracija je razvodenela in kakor da gledamo vrnitev zgodovine. Zidovi očitno niso več samo historična ostalina.

So element, ki se vedno znova v zgodovini ponavlja. Poznamo Veliki kitajski zid, brez primere najdaljši in največji obrambni objekt te vrste na svetu, namenjen je bil zaščiti pred vdorom sovražnih plemen; Antoninov zid na Škotskem ob Severnem morju, ki je stal na najbolj severni meji Rimskega cesarstva, in južno od njega bolj ohranjeni in bolj znani kamniti Hadrijanov zid; pa rimski limes, sistem utrdb, zgrajen v času imperija na ozemlju današnje Slovenije in Hrvaške.

»Zidovi« so stalnica, vedno so ščitili in določali suverene entitete, tako na Vzhodu kot na Zahodu, navaja Valletova, avtorica referenčne študije o množenju zapor na mejah. Z novo vnemo jih gradijo na ameriško-mehiški meji ter med Izraelom in Palestino, in čeprav so zelo priljubljeni, je zelo vprašljivo, koliko so učinkoviti. Če o številnih drugih posledicah, ki jih pomenijo za življenje ob meji, o političnih učinkih in vplivanju na odnose med državami in ljudmi ter na gospodarske relacije, niti ne govorimo.
 

Neuporabni, neučinkoviti

Zidovi, ograje in zapore kot način za nadzorovanje meja niso kaj prida uporabni, negotovo je, ali prinesejo več ali manj varnosti, ugotavljajo številni strokovnjaki. Politični geograf Reese Jones na primer piše o »nasilnih mejah«, o militarizaciji meja in o tem, kako čedalje več migrantov umira na mejah. Živimo resda v dobi globalizacije, toda velik del sveta se čedalje bolj posveča omejevanju prostega pretoka ljudi, je Jones pred časom komentiral v enem od svetovnih medijev.

Zapore meja, še posebej gradnja zidov, poleg vsega niti niso poceni. Med najdražjimi sta izraelski zid na Zahodnem bregu, namenjen izoliranju Gaze in Palestincev, podobno kot tisti, ki ga je z ameriško pomočjo zgradil Egipt, ter gradnja in utrjevanje ameriško-mehiške meje, ki je dobila polet v času predsednika Donalda Trumpa. Med najbolj znanimi, razvpitimi in navsezadnje tudi najbolj militariziranimi pa je zid, ki razdeljuje Severno in Južno Korejo.

Pri preprečevanju gibanja migrantov in beguncev ima utrjevanje meja predvsem učinek preusmerjanja prišlekov k alternativnim potem, ki so večinoma nevarnejše. Zaprtje tako imenovane balkanske begunske poti je usmerilo migracije iz Afrike in Bližnjega vzhoda prek Sredozemskega morja, ki je v zadnjih letih postalo najbolj množično grobišče. Z novo vlado v Rimu in zapiranjem južnoitalijanskih pristanišč je spet postala bolj aktualna kopenska pot, čeprav številke v zadnjih nekaj letih ostajajo konstantne.
Ljudje se zaradi migracij in strahu pred terorizmom po enajstem septembru počutijo manj varne. In tudi če so njihove bojazni umišljene, se percepcija nevarnosti v javnosti povečuje. Posledica tega sta zapiranje meja in gradnja fizičnih pregrad, od zidov, ograj in rezilne žice do eletrificiranih zapor, radarskega in satelitskega nadzora. To ni posebno učinkovita naložba, pa vendar je nadvse popularna. Nacionalisti in suverenisti lahko z ograjami in zidovi mahajo volivcem, češ da so vendarle naredili nekaj za to, da zaustavijo priseljevanje.