Evropski glavobol zaradi italijanskega dolga

Bruselj – Četudi proračunski načrti visoko zadolžene Italije niso bili na uradnem dnevnem redu njihovega zasedanja, so načrtovani izdatki Rima, ki bodo občutno povečali luknjo v javnih financah, povzročili veliko skrbi finančnim ministrom območja z evrom.

»Kdo bo na koncu plačal?« je evropski komisar za finančne zadeve Pierre Moscovici opozoril na najpomembnejše vprašanje, na katerega da bi italijanska vlada morala po resnici odgovoriti državljanom. Rimski načrti, po katerih bi Italija v prihodnjih letih imela primanjkljaj v višini 2,4 odstotka BDP, so v očitnem navzkrižju z njenimi zavezami in proračunskimi pravili. Vodja skupine z evrom, portugalski finančni minister Mario Centeno, je ob začetku ministrskega zasedanja v Luxembourgu pojasnjeval, da pričakujejo italijanske odgovore na vprašanja, ki se postavljajo.



Med ministri je bilo razmeroma veliko zaskrbljenosti. »Signali, ki jih prejemamo, niso posebno pomirjujoči,« je razlagal nizozemski finančni minister Wopke Hoekstra. Načrtovani italijanski primanjkljaj za leto 2019 je trikrat višji od zavez in v severnem delu območja z evrom že od izbruha dolžniške krize redno svarijo pred previsokimi javnimi izdatki na jugu. Hoekstra in njegovi kolegi se sicer še tolažijo, da vse podrobnosti italijanskih načrtov še niso znane in da pogovori še potekajo. »Ustaviti moramo konje. Najprej moramo imeti celovito sliko,« je povedal Nizozemec.

Italija je za Grčijo najbolj zadolžena članica. Nakopičeni javni dolg v višini 2300 milijard evrov (več kot 130 odstotkov BDP) je med največjimi na svetu. Italijansko vprašanje je še posebno kočljivo, ker se je avgusta končal tretji rešilni program z Grčijo in videti je bilo, kot da se v denarni uniji le začenja mirnejše obdobje. Tudi države, kakršna je Francija, pozivajo Italijo k vodenju racionalne proračunske politike. »Vse članice morajo spoštovati pravila,« je povedal francoski gospodarski minister Bruno Le Maire.

Eden izmed razlogov za skrbi je učinek, ki bi ga posledice italijanskega ravnanja lahko imele za stabilnost celotne denarne unije. Kljub nedvoumnemu odstopanju načrtov od zavez, sprejetih za dolgoročno znižanje dolga, v Bruslju raje še čakajo na uradne predloge Rima. Ti morajo biti, tako kot velja za vse drugo, poslani do 15. oktobra. Italijanski finančni minister Giovanni Tria, ki je med kolegi cenjen in je nasprotoval primanjkljaju takšnih razsežnosti, je bil pred zasedanjem, redkobeseden in ni komentiral novonastalega položaja.

Položaj Italije bi postal težji, če bi bonitetne hiše začele zniževati ocene Italije na raven, ko ECB ne bi več mogla kupovati njenih obveznic. Niti bolj konservativni vlagatelji, kakršni so pokojninski skladi, jih ne bi več smeli imeti v portfeljih.