Evropa kroti kitajskega zmaja

Kitajsko-evropski odnosi so pred velikim vprašanjem. Je to pravo partnerstvo? Koliko so ti odnosi v evropskem interesu? Smo v tej zvezi enakopravni? Se lahko takšno sodelovanje nadaljuje ali je treba vse skupaj ustaviti z desetimi klicaji, zapisanimi na koncu seznama opozoril, ki pozivajo k akciji. Oziroma h kar desetim akcijam.

Nekaj dni pred tem, ko je kitajski zunanji minister Wang Yi v ponedeljek pripotoval v Bruselj na deveti krog strateškega dialoga z visoko predstavnico za zunanje zadeve in varnostno politiko EU, je evropska komisija formulirala »10 akcij«, ki bodo na dnevnem redu, ko se bodo jutri na rednem vrhunskem srečanju sestali voditelji držav in vlad članic EU.

Sodelovanje in tekma

O skoraj vseh akcijah so seveda govorili tudi na srečanju kitajskega zunanjega ministra z visoko predstavnico EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Federico Mogherini. Wang je zavrnil postavko evropske komisije, češ da je »Kitajska partnerica za sodelovanje, hkrati pa sistemska tekmica, ki potiska v ospredje alternativne modele voditeljstva«.



V dokumentu »10 akcij« je napovedano, da se bo »neomajno postavilo vprašanje negativnega učinka tuje državne lastnine in državnega financiranja na evropskem trgu«, do konca leta bodo predlagali tudi ukrepe, s katerimi bodo zapolnili vrzeli v evropskem zakonu, skozi katere uhajajo neželeni učinki. Ena izmed »akcij« zahteva »hitro, popolno in učinkovito uvedbo pravil o preverjanju tujih neposrednih naložb, da bi se utrdila zavest o varnostnih tveganjih, ki spremljajo tuje naložbe v kritična področja, tehnologije in infrastrukturo«. Poleg tega pozivajo k previdnosti, kar zadeva »možne resne varnostne implikacije za kritično digitalno strukturo«, zaradi česar je nujna skupna politika o varnosti omrežja 5G.

Namesto tega je Wang Yi med srečanjem s Federico Mogherini ugotovil, da imata Kitajska in EU konsenz v desetih točkah. Ne le da se to soglasje nanaša na skupno zavračanje unilateralizma in soglasno opredelitev za multilateralizem, temveč se obe strani, je dejal Wang, strinjata o podpori mednarodni svetovni ureditvi, vzpostavljeni po drugi svetovni vojni, in »ne nameravata oblikovati drugačne«.

Kljub temu Kitajska že dolgo poziva EU, naj izkoristi turbulentne čase in pokaže, da je neodvisna od ameriškega »velikega brata«, ki od zaveznikov eksplicitno zahteva, naj zaprejo vrata za posamezne kitajske družbe, ki so osumljene vohunstva oziroma bi se lahko začele ukvarjati z vohunjenjem. »Odločno nasprotujemo neutemeljenim obtožbam, za katerimi se skrivajo politični razlogi, pa tudi poskusom, da bi tako spravili na kolena tuje podjetje,« je dejal Wang, pri čemer je imel v mislih Huawei.

Italija in Kitajska

Vprašanje, kaj je pravi obraz evropske politične in gospodarske »neodvisnosti«, bi lahko bilo predmet razprave, dejstvo pa je, da bo Kitajska še kako prisotna na vrhunskem srečanju 28 voditeljev. Na tem sestanku se bodo pogovarjali tudi o temah za kitajsko-evropsko vrhunsko srečanje, ki naj bi bilo 9. aprila v Bruslju. Ena od tem je zahteva za določitev točnega roka, do katerega morata obe strani odstraniti ovire za prioritetni dostop do njunih trgov.

To velja predvsem za Kitajsko, ki tujim, s tem pa tudi evropskim družbam ne dovoljuje sodelovanja na razpisih za velike infrastrukturne projekte znotraj svojih meja. O tem so predlagali zakon, ki bi prepovedoval, da v evropskih projektih sodelujejo družbe držav, ki na svoj trg ne puščajo evropskih družb. Evropejci, denimo, niso imeli dostopa do gradnje kitajske hitre železnice in športnih objektov pred pekinškimi olimpijskimi igrami leta 2008.

Čeprav bi bila glavna tarča tega zakona Kitajska, bi se ta lahko nanašal tudi na Rusijo, Turčijo, Indijo, Japonsko in Južno Korejo, seveda pa se bo tako ali drugače dotaknil tudi interesov članic Unije. Ena od držav, ki še vedno niso prepričane, ali bodo podprle predlagane akcije in zakon o recipročnosti, je Italija, v katero bo kitajski predsednik Xi Jinping pripotoval jutri, da bi med uradnim obiskom od gostiteljev dobil potrditev njihove udeležbe v »pobudi en pas, ena pot«. Seveda bo s tem tako rekoč onemogočeno izvajanje skupne evropske politike do azijske velesile. Tako bo opozorilo, da je Kitajska »sistematična tekmica«, v resnici zelo pomembno.