Duh liberalizma – ali ravnodušnost?

Evropski liberalizem je v krizi. Prvič, v krizi je zato, ker se je v okolišu liberalne Evrope pojavilo več neliberalnih režimov – ali neliberalnih demokracij, kot pravi zgodovinarka Anne Applebaum. Ta tip vladavine se je ustalil na Madžarskem, svita se na Poljskem, vsekakor pa je prisoten v Turčiji in Rusiji. V teh državah imajo klasične liberalne institucije, kot so parlament, mediji in neodvisno sodstvo, vse manj moči.

Drugič, evropski liberalizem je v krizi zato, ker izgublja zaupanje državljanov evropskih liberalnih demokracij. Brexit je – vsaj domnevno – primer te skepse do liberalnih političnih institucij, ki se je pojavila v trdnjavi političnega liberalizma, torej v Angliji. Izvolitev Trumpa leta 2016 priča o podobni zgodbi v ZDA. Neliberalne demokracije, kot je Rusija, naj bi z marionetnimi mediji širile dvom o liberalnih institucijah, populistični politiki pa ogrožajo liberalna načela, kot je prosti pretok ljudi. Liberalizem ni le v krizi, je v boju na življenje in smrt.

To zgodbo poznamo. Liberalizem jo pripoveduje o samem sebi. Toda ta zgodba bi nam morala dati misliti. Vzemimo, da je res, da so k izvolitvi Trumpa prispevale lažne novice, ki jih je Rusija razširila po ameriškem spletu, med naivnimi upokojenci, ki preživljajo popoldneve ob pasjansi, in facebooku. Privzemimo, da je res tudi, da so se volivci Združenega kraljestva odločili za brexit zaradi strahu pred tujci – ali da so nekateri Slovenci nenaklonjeni migracijam zaradi Orbánovih škodljivih medijev. Če to drži, je duh liberalizma nenavadno šibek. Če lahko zaupanje v politične institucije, kot je parlament, zamajejo lažne novice na spletu in če lahko politična načela, kot je gostoljubje do migrantov, potepta en politik (recimo Nigel Farage), je liberalizem sam po sebi krhek. Strah pred neliberalnimi demokracijami morda ne izraža samo odpora do zunanje grožnje. Morda izraža tudi zavest o tem, da je liberalizem sam po sebi neobstojen.

Kaj so sploh temeljna liberalna načela?

​Adam Gopnik, ameriški liberalec, jih v knjigi Thousands Small Sanities opiše takole: »Liberalizem je politična praksa, ki zagovarja nujnost in možnost (nepopolno) egalitarne družbene reforme in vedno večje (če ne absolutne) tolerantnosti do človeških razlik, to pa dosežemo z razumnim in (večinoma) neoviranim pogovorom, dokazovanjem in debato.« Ta stavek je, kot priznava avtor, zapleten. Iz njega ne moremo narediti slogana. Marksist, nacionalist ali kristjan lahko svoje politične vizije zgosti v en stavek. Večino modernih političnih ideologij je mogoče napisati na transparent in iti z njim na ulice. Liberalizma pa ne. Smo že videli protestnika, ki bi na ulicah zahteval »razumen in večinoma neoviran pogovor«? Najbrž ne – in če smo ga, je bil šaljivec. Problem liberalizma je torej v tem, da kot ideja težko vzbudi politične strasti. Zaupanje v konverzacijo, prepričanje, da je vsaka vlada zmotljiva, vera v nemoteno človeško sodelovanje, popustljivost do drugačnosti, distanca od pretiranih oblik religioznosti – to so osnovna načela liberalizma. Očitno pa je, da ta načela mirijo duhove. Ne podžigajo k protestu ali boju. To je eden od razlogov, da je liberalizem krhek: ko se pojavijo alternative, kar se zanesljivo dogaja danes, je malo ljudi pripravljenih iti na ulice in se boriti za tisti »razumni in večinoma neovirani pogovor«.



Liberalizem ima še eno past. Ko neko državo, na primer Nizozemsko ali Anglijo, opišemo kot liberalno demokracijo, s tem običajno ne mislimo le na njene politične institucije, temveč tudi na specifičnega liberalnega duha. Bistveni del tega duha je toleranca, sprejemanje drugačnosti, slavljenje človeške mnogoterosti, ki ji v bolj publicistični govorici pravimo multikulturalizem. Duh liberalizma je duh odprte družbe, kot je verjel sir Karl Popper, eden od intelektualnih očetov modernega liberalizma.

Problem je v tem, da je ta duh odprtosti včasih le optična prevara. Vzemimo spet Anglijo in Nizozemsko. Vemo, da je vsaj nekaj časa in v nekaterih mestih tema državama uspelo vzpostaviti videz odprte družbe. Pred nekaj leti sem v Stoke-on-Trentu, nekdanjem industrijskem mestu, večerjal v japonski restavraciji, za omizjem so bili še Francozi in Škoti, za sosednjo mizo, če me spomin ne vara, je sedel arabski par. Če bi v restavracijo vstopil sir Karl Popper, bi bil morda vesel ob tem prizoru multikulturne družbe, morda bi v njem videl primer tolerance, te osrednje liberalne vrline. Toda problem je v tem, da je to, kar imamo za toleranco, včasih le brezbrižnost. Jedci v restavraciji, ki so različnih narodnosti ali veroizpovedi, ne tolerirajo drug drugega, niso strpni do drugega in toliko manj slavijo svojo raznolikost: preprosto brezbrižni so. To dvoumnost je dobro opisal David Heyd, eden od vodilnih mislecev tolerance. »Lahko bi posplošili in rekli, da se obseg brezbrižnosti širi« in da »danes liberalizem pomeni manj tolerance do drugih načinov življenja in prej hladnokrvno sprejemanje pluralnosti in raznolikosti življenjskih slogov«. Se pravi, če v Angliji in na Nizozemskem živijo v odprti družbi, tega morda ne počnejo zaradi tolerance. Do drugačnega človeka niso strpni, z njim se niso pripravljeni zaplesti v neovirano konverzacijo, ki jo slavijo liberalci – zanj jim je morda samo vseeno, tako kot je bilo vseeno meni za druge goste v japonski restavraciji.

Liberalizem kot veselje v družabnosti?

Sklep tega pomisleka je jasen. Če je duh liberalizma v praksi pogosto res le brezbrižnost, če je torej to, kar sir Karl Popper in drugi liberalci slavijo kot odprto družbo, v resnici le ravnodušnost, ni čudno, da so liberalne demokracije tako krhke. Toleranco, torej pristno in zavzeto sprejemanje drugih ljudi, je težko omajati. Zlahka pa ogrozimo brezbrižnost. Če ljudje živijo v odprti družbi le zato, ker jim je vseeno za drugačnost v njihovi soseski – za mošejo, katoliško cerkev, joga studio ali društvo motociklistov –, jih tudi ne bo preveč motilo, če bo kdo hotel izgnati to drugačnost. Stare francoske cerkve, kot je poročal Le Figaro, so redno deležne vandalizma: ne le grafitov, tudi požigov. Javnosti ti podatki ne vznemirjajo preveč; morda zato, ker je duh odprte družbe, ki naj bi prežemal sodobno Francijo, pravzaprav le duh brezbrižnosti. Če to drži, je liberalni duh, ki naj bi izginjal v Evropi, le optična prevara.



Usoda liberalizma se zdi še bolj temna, če pomislimo na njegove izvore. Prvi misleci liberalizma, torej škotski in angleški avtorji, kot sta David Hume in Adam Smith, liberalizma pravzaprav niso osnovali na toleranci ali svobodi pred drugimi ljudmi. Nasprotno. Stavili so na moč čustev, ki ljudi ženejo enega k drugemu: na moč simpatije in naklonjenosti. Zanje liberalizem ni bil ravnodušnost, zaradi katere lahko Arabec in kristjan večerjata v japonski restavraciji, ne da bi se pričkala o teologiji (in vtikala v delo kuharice). Liberalizem je bil zanje prej veselje v družabnosti, ki pripravi ljudi do tega, da prostovoljno obiskujejo gledališča, krožke, kavarne, lovska združenja, pevske zbore, gasilske veselice in japonske restavracije. Liberalizem je veselje v debati z ljudmi, ki so vam po statusu podobni, vendar se od vas razlikujejo v nekaterih bistvenih pogledih (saj bi bila debata z njimi drugače nesmiselna). V tej družabnosti so zgodnji liberalci prepoznali politični potencial. Teza političnega liberalizma je bila, da se ta spontana družabnost lahko izraža tudi v političnem življenju in, bolj specifično, parlamentu ter drugih (političnih) zbornicah. Enak »razumen in večinoma neoviran pogovor«, ki poteka med prijatelji v gostilni, se odvija v parlamentu; tako kot nas razprava v gostilni, na trgu ali sejmu običajno pripelje do dogovora, nas tudi konverzacija v parlamentu pripelje do kompromisa, ki naposled postane zakon. Stava političnega liberalizma je bila, da je človeška klepetavost najboljše sredstvo za reševanje političnih sporov. Zato razprave v britanskem parlamentu še danes zvenijo podobno gostilniškim debatam. Ampak to ni slaba stvar – nasprotno, prav zato so nam všeč odlomki iz britanskega parlamenta, ki včasih zakrožijo po spletu.

Saj res, kdo je že iznašel parlament?

Ali sodobne liberalne institucije še izpolnjujejo to vlogo? Brexit lahko razumemo kot negativen odgovor na to vprašanje. Marsikateri Anglež evropskega parlamenta ne more imeti za resnično liberalno institucijo: preprosto zato, ker v njem ne more videti nadaljevanja lastne družabnosti, lastne retorične sposobnosti, lastnega občutka za jezik. Celinski Evropejci lahko vidimo v tem britansko oholost. Brexit lahko interpretiramo celo kot izraz nacionalizma. Toda mogoče je obrniti perspektivo. Brexit je mogoče razumeti kot oceno, da liberalne institucije Evropske unije ne izpolnjujejo svojega namena. Ta ocena je relevantna prav zato, ker so jo podali državljani Združenega kraljestva. To ljudstvo ni iznašlo samo X faktorja in kičaste monarhije, temveč tudi parlament – in druge institucije liberalne države.

»Vse, kar se zdi trdnega v liberalizmu, puhti v zrak,« je leta 2016 napisal John Gray, angleški filozof in vztrajni kritik liberalizma. Danes je zadrega liberalcev še globlja. Okoli liberalne trdnjave Evrope se nabirajo neliberalne demokracije, ki v veliko Evropejcev vzbujajo nelagodje, po drugi strani pa je težko jasno določiti, kaj je danes liberalizem – kaj je torej tisto, kar ta druga politika ogroža. Je liberalnega duha mogoče ločiti od gole ravnodušnosti in apatije? Ali liberalne institucije igrajo svojo resnično vlogo? So tukaj le zato, ker smo se nekoč odločili, da pač morajo obstajati? Mogoče izgubljamo evropski liberalizem, ne da bi vedeli, kaj v resnici izgubljamo.