Diagnoza Pol Potovega režima

Skupina starejših Kambodžanov in mladih budističnih menihov se je danes zgodaj zjutraj zbrala pred poslopjem sodišča v predmestju Phnom Penha. Prišli so, da bi dočakali izrek še ene obsodbe dvema voditeljema Rdečih Kmerov.

Dvaindevetdesetletnega Nuon Cheaja in 87-letnega Khieu Samphana so razglasili za kriva genocida, ki sta ga izvajala med štiriletno vladavino radikalnega maoističnega režima.

Nuon Chea je bil »brat številka dve« oziroma namestnik glavnega voditelja Pol Pota, ki se je izognil roki pravice – leta 1998 je umrl v gozdnem zatočišču v Kambodži. Posebni tribunal kamboškega sodišča je Nuon Cheaja razglasil za krivega genocida nad kamboškimi Vietnamci in pripadniki muslimanske manjšine Cham, medtem ko je bil Khieu Samphan, ki je opravljal ceremonialno dolžnost predsednika države, obsojen zgolj zaradi genocida nad kamboškimi Vietnamci. V razsodbi je zapisano, da bi lahko oba ustavila pokole nedolžnih civilistov. A tega zaradi svojega prepričanja in zvestobe režimu nista storila.

Ker oba od avgusta 2014 prestajata dosmrtno zaporno kazen zaradi zločinov proti človečnosti, se zaradi izreka obsodbe zaradi genocida ne bo kaj dosti spremenilo. Dve dosmrtni zaporni kazni so namreč združili v eno, čeprav bi jima tisti, ki so bili žrtve nasilja, pa tudi potomci preminulih žrtev, radi podarili še eno življenje, da bi odslužila celotno kazen. A mogoče je bilo samo besedno potrditi njune zločine.


 

Mirno poslušanje sodbe

»Brat številka dve« in predsednik državnega prezidija Demokratične Kampučije, kot se je ta država imenovala od leta 1976 do 1979, sta mirno poslušala obrazložitev še ene dosmrtne zaporne kazni. Čeprav je Nuon Chea zaradi slabega zdravja zaprosil, da ga odpeljejo iz sodne dvorane, ko so prebirali podrobnosti o mučenju zapornikov in posiljevanju žensk, ni mogel biti nihče v sodni dvorani pa tudi med tistimi, ki so se zbrali pred sodiščem, prepričan, da se je v njunih glavah karkoli spremenilo od časov, ko sta z globokim prepričanjem gradila komunistično utopijo na truplih 1,7 milijona ljudi (po trditvah nekaterih zgodovinarjev celo tri milijone), ki so umrli v krutih čistkah, s katerimi so hoteli izbrisati iz družbe intelektualce, vernike, manjšine in funkcionarje nekdanjega državnega aparata.

Pa vendar je bila razsodba, izrečena danes, zgodovinska, in to zato, ker so v sodne dokumente, povezane z zločini Rdečih Kmerov, končno vpisali besedo genocid. Čeprav ni bilo dvoma, da je bil Pol Potov režim odgovoren za množične poboje, je bilo te zločine težko povezati z »namero uničenja celotne ali dela narodne, etnične, rasne ali verske skupnosti«, kar sicer ustreza opredelitvi najhujšega zločina. Dolgo so zbirali dokaze, izpovedi in pričevanja. Mnogi pripisujejo največ zaslug za razkrivanje teh zločinov Craigu Etchesonu, enemu izmed glavnih preiskovalcev genocida, ki se je najprej po najboljših močeh trudil, da so sploh začeli postopek pregona Rdečih Kmerov, nato pa je ustanovil dokumentacijski center za zbiranje podatkov o vsem, kar so zagrešili.



Bilo je veliko ovir. Preživeli so v glavnem trpeli za posttravmatskim stresom, nekdanji Rdeči Kmeri so bili večinoma na begu ali pa so zanikali vse, kar so jim pripisovali, kamboški premier Hun Sen, ki je bil prav tako poveljnik Pol Potove vojske, pa je opozarjal, da bi lahko brskanje po boleči preteklosti privedlo do državljanske vojne. Verjetno tudi zato, ker je dobršen del sedanje vlade prav tako pripadal omenjenemu gibanju.
 

Majhno zadoščenje žrtvam

Ko je sodnik Nil Nonn v prepolni sodni dvorani prebral razsodbo, so bili pozabljeni vsi očitki sodišču, ki so ga ustanovili s pomočjo Združenih narodov. Sodišču so namreč velikokrat očitali, da so zanj porabili preveč denarja, da je v dvanajstih letih delovanja izreklo samo tri razsodbe (tretja je bila izrečena Kang Kek Iewu, upravniku zloglasnega zapora Tuol Sleng v Phnom Penhu, v katerem so mučili in ubili na tisoče političnih zapornikov).

Današnji razsodbi sta pomembni zato, ker je bila s tem končno – pa čeprav zgolj simbolično – postavljena diagnoza Pol Potovega režima. To je bil genocidni poskus vzpostavitve komunistične države na podlagi maoističnih načel, ki se jih je vzdržal celo sam Mao Zedong, čeprav je ves čas vztrajno podpiral Rdeče Kmere, in to tako finančno kot z dobavljanjem orožja, kot da bi hotel iz Demokratične Kampučije narediti podružnični laboratorij lastnih idej.

Ko bodo v začetku prihodnjega leta zaznamovali 40. obletnico padca Rdečih Kmerov, bo beseda genocid zazvenela kot majhno zadoščenje žrtvam in velik opomin prihodnjim rodovom. Nikoli več!