V nadaljevanju preberite:

Kitajska in ZDA so bile dolgo v nenavadni vrsti geostrateške simbioze. Najmočnejša svetovna velesila je občasno uvajala demokracijo v posameznih državah, ki so se temu upirale, vojskovalo se je v imenu svobode in človekovih pravic, nato pa so kitajske državne družbe prihajale na porušena območja in gradile vse, kar je bilo treba v procesu obnove.

Tako je bilo v Iraku in videti je bilo, da bo tako tudi v Siriji. Čeprav je Kitajska skupaj z Rusijo z vetom ustavila več resolucij varnostnega sveta ZN proti vladi v Damasku, so bili glavni vzrok, da je vodstvo v Pekingu podpiralo predsednika Bašarja al Asada, radikalni Ujguri in privrženci Neodvisnega Turkestana, ki so se bojevali na strani sirskih upornikov. In čeprav ni mogoče reči, da je bila azijska sila še kako drugače posebej naklonjena bližnjevzhodnemu diktatorju, je njegova odločitev leta 2022, da se bo pridružil pobudi pasu in poti, za Kitajsko pomenila prav to: razširitev prostora za gospodarsko delovanje v državi s porušeno infrastrukturo in uničeno industrijo.