V nadaljevanju preberite:

Moralo bi se pomisliti, da je bilo toliko strahote, kolikor so je videli prebivalci Hirošime, tri dni pozneje pa tudi Nagasakija, dovolj za ves čas, ki človeškemu rodu še preostane za bivanje na Zemlji. Moralo bi se verjeti, da ne bo nikoli več nihče posegel po jedrski bombi kot rešitvi za odpravo spopadov, vojn, rivalstva. Takrat, pred 77 leti, bi se moralo ustvariti dovolj razlogov za to, da se človek odreče lastnim izumom v trenutku, ko postanejo ti pogubni za zdrav razum in temeljne vrednote človečnosti.

A 6. avgusta 2022 se zdi, da se človek noče naučiti, kako strašna je vojna. Zdaj se celo znova govori o jedrskem orožju in se postavlja vprašanje, ali bi bilo treba Tajvan oborožiti z jedrskimi konicami. Prav tako ni nihče povsem prepričan, ali bi se Kitajska in Amerika ustavili pred rdečo črto, če bi se v resnici zapletli v vojno, ali pa bi se ponovili strahotni prizori, s kakršnimi že od nekdaj živi Kikue Šiota.