Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
PREMIUM   D+   |   Svet

Človek se noče naučiti, kako strašna je vojna

Nacionalizem je težko pozitiven, kaj šele demokratičen in liberalen. Iz njega vedno poganja strupeno listje, pod katerim ne bi smeli iskati sence.
Zakaj človek tako ljubi tanatos? In zakaj – po Hirošimi in Nagasakiju – sploh še obstajajo jedrske bombe? FOTO: Danish Siddiqui/Reuters 
Zakaj človek tako ljubi tanatos? In zakaj – po Hirošimi in Nagasakiju – sploh še obstajajo jedrske bombe? FOTO: Danish Siddiqui/Reuters 
6. 8. 2022 | 09:00
12:39

V nadaljevanju preberite:

Moralo bi se pomisliti, da je bilo toliko strahote, kolikor so je videli prebivalci Hirošime, tri dni pozneje pa tudi Nagasakija, dovolj za ves čas, ki človeškemu rodu še preostane za bivanje na Zemlji. Moralo bi se verjeti, da ne bo nikoli več nihče posegel po jedrski bombi kot rešitvi za odpravo spopadov, vojn, rivalstva. Takrat, pred 77 leti, bi se moralo ustvariti dovolj razlogov za to, da se človek odreče lastnim izumom v trenutku, ko postanejo ti pogubni za zdrav razum in temeljne vrednote človečnosti.

A 6. avgusta 2022 se zdi, da se človek noče naučiti, kako strašna je vojna. Zdaj se celo znova govori o jedrskem orožju in se postavlja vprašanje, ali bi bilo treba Tajvan oborožiti z jedrskimi konicami. Prav tako ni nihče povsem prepričan, ali bi se Kitajska in Amerika ustavili pred rdečo črto, če bi se v resnici zapletli v vojno, ali pa bi se ponovili strahotni prizori, s kakršnimi že od nekdaj živi Kikue Šiota.

Celoten članek je na voljo le naročnikom.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Sorodni članki

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine