Čedalje večja napetost med generali in protestniki

Tri tedne po odstavitvi predsednika in notoričnega vojnega zločinca Omarja al Baširja so razmere v Sudanu še vedno negotove. Sudanska vojska, ki je z odstavitvijo dolgoletnega poveljnika v »egiptovskem slogu« poskusila prevarati na stotisoče protestnikov na ulicah Kartuma, izgublja potrpljenje.

Protestniki, na drugi strani, vztrajajo na ulicah, na krvavo izborjenem prostoru (začasne?) svobode. Če vojska, ki ima za seboj genocid v Darfurju in etnično čiščenje v Nubskih gorah, izgublja potrpljenje, protestniki, upravičeno, izgubljajo zaupanje.

Žarišče regionalne veleigre moči

Predstavniki začasno vladajočega vojaškega sveta so se v zadnjih dneh večkrat srečali s predstavniki protestnikov, a za zdaj še niso dosegli kompromisa o tem, kdo in kako bo v bližnji prihodnosti – dve, morda celo štiri leta? – vodil politično in geostrateško občutljivo, a tudi pomembno državo, ki je še pred izbruhom protestov decembra lani postala eno izmed žarišč regionalne veleigre moči.

Veleigre, ki se poskuša na vsak način vmešati v protestniško gibanje in hkrati vplivati na odločitve sudanskih generalov – na eni strani to velja za Egipt, Savdsko Arabijo in Združene arabske emirate, ki utrjujejo vojaške diktature in lokalne fašizme, na drugi strani pa za Turčijo in Katar, najbolj izraziti finančni in logistični podpori političnega islama, ki je v zadnjih letih na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki doživel nekaj velikih porazov. Zadnjega prav z vojaško odstavitvijo Omarja al Baširja, ki je skoraj 30 let – tudi s pomočjo precejšnjega dela mednarodne skupnosti – uspešno združeval in usklajeval dve totalitarni in robustno nazadnjaški obliki vladanja.



Protestniki so se – za ceno življenja – na ulicah postavili proti obema oblikama totalitarizma. V dneh po odstavitvi Baširja, ki je že dva tedna z brati in nekaj najbližjimi sodelavci v vojaškem zaporu, še včeraj najboljši prijatelji, zavezniki in najbolj zvesti podizvajalci pa so ga obtožili zaradi finančnih malverzacij, so protestniki že večkrat napadli člane vrsto let vladajoče stranke Islamskega ljudskega kongresa (PCP), na ulicah pa je mogoče ves čas slišati vzklike »Ne islamistom«.

Ti so v času protestov stali ob strani Baširju in seveda tudi vojski ter doživeli velik politični poraz. »Prihodnost islamistov v Sudanu ni svetla. Med ljudmi je čutiti kar nekaj sovraštva do njih in na splošno do političnega islama. Podpirali so nekdanji režim, ko je ta štiri mesece brutalno obračunaval s protestniki. Mislim, da zato nimajo politične prihodnosti,« meni sudanski kolumnist Šamel Elnur.

Protestniki vztrajajo na ulicah

Gibanje združene sudanske koalicije Deklaracija za svobodo in spremembo (DFC), v kateri sodeluje širok spekter političnih, civilnih, kulturnih in etničnih skupin, je vojski pred dvema tednoma predlagalo ustanovitev petnajstčlanskega sveta, ki bi v prehodnem obdobju vodil državo.

Opozicija, logično, zahteva, da imajo v skupnem svetu večino predstavniki civilnih gibanj in ne vojska (osem civilnih in sedem vojaških predstavnikov). A vojska – vsaj za zdaj – ne popušča. Zahteva generalov je namreč docela neobetavna: desetčlanski skupni svet, v katerem bi bil prostor le za tri predstavnike opozicije oziroma civilne družbe.

Ob tem je vojska – do zdaj vajena le brutalnega obračunavanja z drugače mislečimi – od protestnikov večkrat zahtevala, naj čim prej zapustijo ulice. Zlasti to velja za kartumski predel Alkijada al Amah, v katerem je poveljstvo vojske, pred njim pa že več mesecev mirno protestira več tisoč ljudi. Predstavniki protestnikov pravijo, da se bodo z ulic umaknili šele, ko se bo vojska v celoti vrnila v vojašnice, oblast pa bo predana v roke civilistov.