Čakajoč na ruske rešitelje

Armenski premier Nikol Pašinjan je pred dnevi poslal ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu pismo, v katerem ga je pozval, naj se državi čim prej začneta pogovarjati o pomoči, ki jo lahko Rusija ponudi Armeniji. Ta prošnja je za azerbajdžanskega predsednika Ilhama Aliyeva priznanje armenskega poraza, Erevan pa po njegovih besedah nima nobene osnove zanjo, saj boji ne potekajo na armenskem, temveč na mednarodno priznanem azerbajdžanskem ozemlju: v Gorskem Karabahu.



Aliyev, ki je v soboto ponovil, da je Azerbajdžan pripravljen iti do konca, je danes spet povedal, da je pripravljen tudi prenehati spopade, če se bo Armenija zavezala, da umakne vojsko iz Karabaha. »Upam, da bo težak poraz Armenijo prisilil, da se resno zamisli in sprejme to rešitev,« je izjavil. Nobenega popuščanja ni slišati tudi na drugi strani. Pašinjan je za Al Arabija izjavil, da Azerbajdžan osvobaja Karabah od Armencev, ki jim grozi novi genocid. Po njegovih besedah bo Karabah pod nadzorom Azerbajdžancev Karabah brez Armencev, zato je edina rešitev mednarodno priznanje neodvisnosti spornega ozemlja oziroma »odcepitev v imenu rešitve«.

Dogovor o pomoči

 Doslej ni Artsaha priznala še nobena članica ZN, tudi Armenija ne, Putin pa je prejšnji teden rekel, da je Rusija odprta glede možnosti vrnitve sedmih območij Azerbajdžanu, »skupaj z vzpostavitvijo posebnega statusa za Karabah in zagotovitvijo povezave z Armenijo«. Tega, kaj je Putinu v pismu napisal Pašinjan, v Moskvi še niso komentirali, malce bolj zgovorni so bili na armenskem zunanjem ministrstvu, kjer so spomnili na dogovor o medsebojni pomoči, ki sta ga Armenija in Rusija podpisali leta 1997, njihovi ruski diplomatski kolegi pa so jim odvrnili, da bo »Rusija Erevanu ponudila vso potrebno pomoč, če se bodo spopadi preselili neposredno na ozemlje Armenije«. Armenski veleposlanik v Moskvi Vardan Toganjan je včeraj za Ria Novosti pojasnil, da se bodo že v naslednjih dnevih začela meddržavna posvetovanja o ruski pomoči, ki je nujno potrebna Armeniji. »Grožnja je že neposredno pred našimi mejami, ponekod je že na našem ozemlju.«



Doslej je poskušala Moskva, ki je leta 1997 podpisala dogovor o nenapadanju tudi z Bakujem, igrati uravnoteženo vlogo posrednika. Stanje, v katerem se je znašla Rusija, je lepo opisal dolgoletni direktor moskovskega centra Carnegie Dmitrij Trenin: »njeno zaveznico je napadla prav tako ruska strateška partnerica, ki jo podpira sosednja regionalna sila, s katero ima Rusija zapletene odnose – hkrati je njena partnerica in nasprotnica«. Po njegovih besedah so bili zaradi dosedanje ruske politike v Armeniji razočarani, a Moskva se je hotela izogniti neposrednemu vojaškemu vpletanju, ki ne bi le porušila mednacionalni mir v Rusiji, temveč bi lahko privedla tudi do spopada s Turčijo.

Večina analitikov je prepričana, da Rusija ne bo stopila neposredno v vojno in podprla armensko stran. »To bi bilo nespametno, saj bi se s tem odpovedala vlogi posrednika,« je izjavil direktor Ruskega sveta za mednarodne odnose Andrej Kortunov. Po drugi strani pa Moskva ne more kar tako obrniti hrbta svoji zaveznici, ker bi to imelo slabe posledice za ruske interese v Evraziji. »Rusija bo morala najti druge možnosti pomoči Erevanu, med drugim tudi dostavo oborožitve, ki bi lahko zaveznico obvarovala pred porazom,« je dodal Kortunov.