Čaj za pet

Spustimo se v zatemnjeni del zagrebškega lokala Pločnik. Nizko mizo, prekrito s črnim blagom, boža žarek tople svetlobe. Neja namešča pribor za ceremonijo čaja. Tudi ona je oblečena v črno. Sedem nas je, dva več, ko jih sicer predvideva njen performans. Nekaj si nas bo moralo deliti čajno skodelico.

V ozadju je slišati kitajsko glasbo in Neja Tomšič začne svoj vizualni esej o zgodovini, ki izhaja iz sedanjega trenutka. Pripoveduje o opijskih vojnah, ki so potekale sredi 19. stoletja, v resnici pa namiguje na mamilsko gospodarstvo, s katerim se je soočila med svojim bivanjem v ZDA. Pravzaprav govori o človeški odvisnosti: od čaja, od denarja, od osvajanja, od nasilja in seveda od opija.

Neja Tomšič je vizualna umetnica, pesnica in pisateljica iz Ljubljane. V Ljubljani je končala likovno akademijo, nato pa doktorirala na Fakulteti za humanistične študije v Kopru. Med pripravljanjem doktorske disertacije se je osredotočila na dokumentarno kinematografijo v povezavi s sodobno umetnostjo, s posebnim poudarkom na belgijskem postkolonializmu.
Performans »Čaj za pet« je nastal, ko je med bivanjem v Baltimoru dojela, da prestaja to pristaniško mesto opijsko krizo.

Začelo jo je zanimati, kako se celine, imperiji in narodi vrtijo v krogu, in to pod vodstvom mamil, ki so se pred 150 leti z Zahoda selila na Vzhod, zdaj pa so spremenila smer in se iz Azije ozirajo proti Ameriki in Evropi. Vprašanje, ki ga je slovenska umetnica postavila sama sebi in svojemu občinstvu, se glasi, na kakšen način živi mamilsko gospodarstvo vzporedno življenje s tistim izpred enega stoletja in pol, ko vse to postavimo malo širše, pa se lahko skupaj z Nejo vprašamo, na kakšen način je vse to, kar se nam dogaja, reinkarnacija preteklosti in ali imamo še kakšno drugo izbiro, razen te, da znova živimo lastno zgodovino?



Keramične skodelice, iz katerih se pije čaj, čajnike, v katerih se lističi prelivajo z vrelo vodo, in vrče, iz katerih se čaj naliva v skodelice, je izdelala slovenska umetnica Anja Slapničar, nato pa jih je Neja poslikala z ladjami, ki so sodelovale v opijskih vojnah, glavnimi osebami s kitajske, britanske in ameriške strani, ki so sodelovale v pogajanjih in spopadih, ter zemljevidi, ki prikazujejo potovanje čaja oziroma opija. Vsak od nas je dobil ne le čajno skodelico, ampak tudi sliko posamične ladje, s tem pa tudi del velike zgodbe.

Trgovina s čajem

Neja nas je vodila skozi opijsko strategijo in poskuse Kitajske, da bi se obranila pred »barbari«. »Kitajci so svet videli v obliki čajnika,« je dejala slovenska umetnica. »Dno je bilo zanje preostali del sveta, pokrov je bil nebo, sredinski del čajnika pa je bila Kitajska.« Neja je s svojimi dolgimi prsti drsela prek trebuščka vsake posode in njeni gibi so postajali del zgodbe, morda celo sama umetnost. Zbrani podatki o opijskih vojnah so postali nosilci umetniškega sporočila in nenadoma sta se med seboj pomešali Nejina distanca do teme, ki ji je bila posvečena seansa, in naša vzajemna povezanost, ki se je vzpostavila ob pitju čaja. Na koncu začutim, da pijem odmev iz daljave, da ga nosim ven v temačno ulico, kjer se morda nekdo prav v tem trenutku predaja opiju, ga morda prodaja -tukaj, za vogalom, ali pa morda prebira knjigo o tem, zakaj so vojne, s katerimi se je začelo obdobje kitajske modernizacije, poimenovali prav – opijske vojne.

Neja Tomšič nam na koncu pokaže svojo knjigo Opium Clippers v nadvse zanimivi obliki brez vezave, s stranmi, zloženimi v rdeči mapi s poševnimi robovi, in to tako, da so lahko neodvisne druga od druge, hkrati pa trdno povezane z na njih odtisnjeno zgodbo. Veliko tega v današnji ureditvi je bilo posejanega v preteklosti, s katero se ukvarja slovenska umetnica. Trgovina s čajem in opijem je pripeljala do tega, da so se začele sredi 19. stoletja pojavljati finančne, trgovinske in transportne družbe, ki še danes delujejo. Umetniški performans  Neje Tomšič zbuja v nas vrsto vprašanj, ki pa se vsa zlivajo v eno: kaj smo izvedeli iz skodelice čaja?