Bašir le uniforma ubijalske organizacije

Tisoče protestnikov ostaja – vztraja – na ulicah Kartuma. Dejstvo, da je vojska odstavila predsednika in krvoločnega vojnega zločinca Omarja al Baširja, ni preslepilo protestnikov, ki so na ulicah sudanske prestolnice že štiri mesece. Zelo dobro namreč vedo, da je Baširja odstavilo »baširjanstvo« – njegov režim. In predvsem zelo dobro vedo, kaj se je z zgodilo s protesti in protestniki, ki so – denimo v Kairu februarja 2011 – zapustili prostor sveže izborjene svobode.

Sudanski obrambni minister in podpredsednik države Avad Ibn Ouf, ki je vodil »vojaški državni udar«, v resnici pa le prevzem oblasti s taktičnim žrtvovanjem svojega nadrejenega, je hitro postal prvo ime sudanske politike.Čeprav je z vrha piramide porinil Omarja al Baširja, ki ga Mednarodno kazensko sodišče v Haagu obtožuje genocida in zločinov proti človečnosti, o katerih smo se v Darfurju pred leti prepričali tudi sami, Ibn Ouf za Sudan ni dobra novica.
 

Vojni zločinec in vojni zločinci

Mož, ki je sklatil Baširja, svojega političnega očeta, je namreč prav tako vojni zločinec, obenem pa tesen prijatelj egiptovskega predsednika Abdula Fataha al Sisija – človeka, ki je v Egiptu izpeljal brutalno kontrarevolucijo in je znal svojemu sudanskemu tovarišu gotovo zelo dobro svetovati. Ne le to: nemudoma po televizijski objavi Baširjeve aretacije je Egipt javno podprl »potezo« sudanske vojske – vojske, ki je skupaj z milicami v Darfurju pobila pol milijona ljudi. Vojske, ki že desetletja seje smrt po nubskih gorah. Vojske, ki je sprožila državljansko vojno in opustošila Južni Sudan, od leta 2011 – posledično – samostojno državo. Vojsko, ki tesno sodeluje z Združenimi arabskimi emirati in Savdsko Arabijo; celo tako tesno, da se na savdsko-emiratski strani strahovito krvave vojne v Jemnu bori kar 7000 sudanskih vojakov.

Morda je še dobro, da je obrambni minister Avad Ibn Ouf tako pretirano samozavesten, da niti ne skriva svojih totalitarnih ciljev: razpustitev vseh ključnih institucij, vojska na čelu države prihodnji dve leti do volitev, ukinitev ustave, policijska ura, nadzorne točke na vseh ključnih točkah, zaprtje letališč in meja … Že tolikokrat videno. Ko vojska ukrade revolucijo, ukrade tudi prihodnost. Vedno. In povsod. Mimogrede: podobno kot v Egiptu je tudi v Sudanu vojska država v državi. Na leto gre iz državnega proračuna za vojsko kar 14 odstotkov vseh sredstev. Za izobraževanje, denimo, le tri. Medtem skoraj polovica prebivalstva živi pod mejo revščine, v zadnjem letu pa je bila inflacija 30-odstotna.
 

Klimatske razmere

Zato so protestniki – Sudan ima bogato zgodovino državljanske nepokorščine – kljub skoraj karnevalskemu slavju po Baširjevem padcu previdni. Bašir, ki je hotel nezakonito podaljšati svojo tridesetletno vladavino, jih je s svojo gospodarsko in družbeno nekompetentnostjo spravil ob živce. V drugi polovici lanskega leta so vzporedno z naraščajočo gospodarsko krizo, ki traja vse od leta 2011 in osamosvojitve Južnega Sudana, kjer je glavnina sudanske nafte, ekonomske osi tako severa kot juga, močno zrasle cene hrane. Dodatno eksplozijo cen ključnih prehranskih izdelkov so povzročile posledice klimatskih sprememb – ne pozabimo, da je bila vojna v Darfurju ena prvih »klimatskih vojn«, vojn sedanjosti in, predvsem, vojn prihodnosti.

A ne gre le za visoke cene hrane, ki so na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki sprožile že precej revoltov – Omar al Bašir je s svojo despotsko vladavino vojaške o(i)ligarhije v Sudanu v resnici ponovno uvedel fevdalizem (seveda ne uradno): bogastvo se je zgostilo pri starih elitnih veleposestniških družinah in pri novih bogataših. Družbena nesorazmerja so se v zadnjem desetletju njegove vladavine močno povečala. Nezadovoljstvo je tlelo že dolgo, toda Bašir se je zdel nedotakljiv. Tudi zaradi popolne podpore Kitajske, glavne uvoznice sudanske nafte in glavne mednarodne zaveznice Kartuma. A Kitajska je očitno stopila korak nazaj in skupaj z Egiptom, ZAE in, kot kaže, tudi Etiopijo (vprašanje reke Nil) podprla vojaški prevzem oblasti.