15. oktober je prišel prehitro

Iztek neuradnega roka, ki si ga je za sklenitev dogovora o prihodnjih odnosih z EU postavila britanska vlada, bo najverjetneje minil brez posledic tudi zaradi počasnega, a vseeno opaznega zbliževanja obeh pogajalskih strani vsaj pri nekaterih ključnih vprašanjih.

Petnajsti oktober je bil na koledarju Borisa Johnsona označen kot dan, ko bi dogovor med Londonom in Brusljem morali spraviti pod streho. V nasprotnem primeru, je nakazal britanski premier, bi vsi skupaj morali sprejeti dejstvo, da dogovora ne bo, in se začeti pripravljati na scenarij, po katerem bi EU in Združeno kraljestvo od 31. decembra, ko se bo končalo tako imenovano prehodno obdobje po brexitu, prešli na ohlapen trgovinski režim, ki bi temeljil na pravilih Svetovne trgovinske organizacije.



To bi skoraj zagotovo pomenilo vzpostavitev carinskih ovir oziroma radikalen rez v gospodarskih odnosih med Unijo in njeno nekdanjo članico, ki se po britanskem izstopu iz EU tako rekoč niso spremenili. Združeno kraljestvo je skladno z ločitvenim sporazumom namreč še vedno del evropskega enotnega trga in carinske unije, in tako bo ostalo do konca leta, ko bi moral sedanji režim nadomestiti trgovinski dogovor, s katerim bi se obe strani izognili pregovornemu prepadu.



Rok, ki si ga je postavil Johnson, ni isti, kot si ga je za sklenitev dogovora postavila evropska komisija. Njen se bo iztekel čez petnajst dni. A tako kot 15. oktober bo tudi 31. oktober za pogajalce prišel ­hitro – prehitro.

Ribolov kot vprašanje suverenosti

Tisti, ki pogajanja med Brusljem in Londonom spremljajo od blizu, nad razpletom dogodkov niso presenečeni. Na tej točki nihče ni pričakoval preboja. Pričakovali so predvsem dramo, ki je prišla v obliki spornega britanskega zakona o notranjem trgu in za katero bi lahko poskrbela odločitev ene, druge, ali pa obeh strani, da bosta pospešili priprave na scenarij brez dogovora.

Tudi v tem primeru ni pričakovati takojšnjega propada pogajanj. Kljub težavam, nihanju zaupanja in kompleksnosti iskanja rešitev, ki bi zadovoljile vse vpletene, je želja po dogovoru tako v Londonu kot v Bruslju še vedno močna. Pogoj za njegovo sklenitev je rešitev odprtih vprašanj, predvsem tistih, povezanih s konkurenčnostjo in ribolovom. Medtem ko naj bi na prvem področju v zadnjem času po navedbah virov prišlo do pozitivnih premikov, na drugem ni mogoče govoriti o napredku.



Četudi ribolov igra majhno vlogo v otoškem gospodarstvu, saj predstavlja zgolj 0,12 odstotka britanskega bruto domačega proizvoda, njegovega pomena v kontekstu brexita ne gre podcenjevati. Navsezadnje je bila ena od ključnih obljub zagovornikov izstopa iz EU, da bo Združeno kraljestvo po brexitu znova vzpostavilo nadzor nad ribolovnimi vodami, v katerih več kot polovico letnega ulova poberejo ribiške ladje iz drugih evropskih držav.



V tem pogledu je ribolov izrazito politično vprašanje, na podlagi katerega bo marsikateri volivec ocenjeval uspeh britanske vlade v pogajanjih z Brusljem. Njegov pomen je izrazit tudi v kontekstu naraščanja podpore škotski neodvisnosti. Johnsonova vlada si želi pokazati, da brexit prinaša koristi tudi Škotom, ki so na referendumu pred štirimi leti glasovali proti izstopu iz EU. Eden od načinov, kako lahko to stori, je, da se zavzame za tamkajšnje ribiče.