Zmerljivka: Fašist!

»Uporaba termina fašist je postala povsem brezpredmetna. Z njim se obklada konservativce, liberalce, socialiste, komuniste, trockiste, nacionaliste, katoličane, zagovornike in nasprotnike vojne. Pa tudi Rudyarda Kiplinga, Mahatmo Gandhija, Čankajška, kmete, učitelje in zagovornike bikoborb ter lova na lisice«. Misel Georgea Orwella v eseju Kaj je fašizem? datira v daljno leto 1944, vendar ni izgubila prav nič aktualnosti. Prej nasprotno.

Tako kot v številnih drugih svojih razmišljanjih se je pisec slovitega romana 1984 tudi tu izkazal za pravega vizionarja. Tako široke rabe izraza fašizem, kot smo mu priča danes, v zgodovini pravzaprav še ni bilo. Ob terminu fašizem je tukaj še kup izpeljank, kot so neofašizem, protofašizem, kriptofašizem, prafašizem, klerofašizem, mikrofašizem, rdeči fašizem, levi fašizem, liberalni fašizem, neoliberalni fašizem ..., vsem pa je skupna večinoma povsem nereflektirana raba, katere glavni namen sta očitno vnaprejšnja stigmatizacija in diskvalifikacija nasprotnika brez vsakršne realne argumentacije.

Začetnik tovrstnega trenda je bil pravzaprav Stalin, ki je s tem izrazom najprej zmerjal nasprotnike v državljanski vojni, nato ostanke aristokracije in meščanstva, menjševike, esere in trockiste ter realne, domnevne ali zgolj fantomske nosilce ideoloških odklonov v lastni boljševistični partiji. In seveda predvsem Mussolinijevo Italijo in Hitlerjevo Nemčijo, z izjemo kratkega obdobja med podpisom prijateljskega pakta Molotov-Ribbentrop in nemškim napadom na Sovjetsko zvezo. Med vojno so bili psovanja s fašisti deležni tudi varšavski vstajniki, preiskava pomora poljskih častnikov v Katinskem gozdu, ki so ga zagrešili Sovjeti, je bila označena kot fašistična izmišljotina, po vojni pa se je na listi fašistov znašel tako rekoč ves zahodni svet, posebna različica fašizma pa je bil za Stalina tudi titoizem.
 

Fašizem neštetih obrazov

Takšna univerzalna raba se je kmalu razpasla povsod, fašist je postala najbolj priročna oznaka, ki je enako uporabna ob političnih, ideoloških, socialnih, gospodarskih ali kulturnih polemikah. Pravzaprav meje sploh ni – takšno etiketiranje namreč lahko sega vse do zelo osebnih ali celo intimnih sporov, saj ne gre za precizno kategorizacijo ljudi ali pojavov, temveč zgolj za njihovo obsodbo in instantno demonizacijo. Fašista sta bila v očeh nekaterih Ronald Reagan in Margaret Thatcher, zdaj so to za ene Donald Trump, Victor Orbán, Andrzej Duda in Petro Porošenko, spet za druge Vladimir Putin, Aleksander Lukašenko, Nicolas Maduro, Kim Džong Un in Rodrigo Duterte. Neredko dve strani, ki sta načeloma na povsem nasprotnih ideoloških polih, druga drugo zmerjata s fašisti, pri čemer Slovenija ni prav nobena izjema – takšno etiketiranje je pri nas zelo popularno.

Razlago tega fenomena je v svojem spisu Prafašizem ponudil tudi pred dvema letoma preminuli italijanski filozof, semiotik in pisatelj Umberto Eco. Po njegovem mnenju je šlo – v primerjavi z nacionalnim socializmom, ki je bil samo eden in neponovljiv in je bil v svojem bistvu poganski, politeističen ter antikrščanski – pri italijanskem fašizmu za primer politične in ideološke zmešnjave. Medtem ko je nacizem razvil teorijo rasizma in izbranega arijskega ljudstva, natančno opredelil tako imenovano degenerirano umetnost, izdelal filozofijo volje do moči in nadčloveka in je bil identično kot Stalinov dialektični materializem popoln primer totalitarnega režima, je bil fašizem »zgolj« diktatura. Nekonsistenten, celo frivolen, sicer na določenih nivojih strukturiran in rigiden, vendar še vedno precej kaotičen. In privlačen, navsezadnje so imele po njegovih besedah »črne srajce precej več vpliva, kakor ga bodo kdaj imeli Armani, Benetton ali Versace«. Fašizem je bil kot filozofija brez podlage, toda emocionalno trdo zasidran v nekatere arhetipske temelje, zato se lahko fašizem igramo v raznih oblikah in bo še zmeraj fašizem.

S tem se je načeloma mogoče strinjati, vendar se pojavi vprašanje, ali pri današnjem fašističnem etiketiranju – ob že omenjeni apriorni diskvalifikaciji – ne gre v veliki meri tudi za določeno stopnjo intelektualne rigidnosti in komodnosti pri iskanju ustrezne terminologije. Konstantna raba izraza fašizem se namreč ne pojavlja zgolj v množičnih medijih, na medmrežju in v vsakdanji komunikaciji, temveč je dokaj pogosta tudi na akademskem nivoju, kjer bi seveda pričakovali bolj razdelane teoretske in empirične strategije. Zaradi takšnega stanja umanjka stvarna analiza nekaterih družbenih procesov, saj se zdi marsikomu stigmatizacija s fašizmom zgolj na podlagi posameznih – realnih ali zgolj izmišljenih – karakteristik povsem zadostna, čeprav je praviloma povsem neustrezna.
 

Ne fašizem, nevarna je neliberalna demokracija

Aljoša Kravanja, filozof, prevajalec in publicist, meni, da ima izraz fašizem očitno veliko retorično silo in deluje podobno kot zmerljivka. Zato ne označuje agresivne ideologije, osnovane na ideji moči, zapiranja političnih nasprotnikov, imperializma ali religioznega čaščenja politike, niti ne pomeni ekonomske doktrine, kot je korporativizem. Je brez določljivega pomena, služi kot udarec, v politično govorico vnaša dokončnost in je – tako kot vse zmerljivke – del folklore. Ko uporabljamo besedo fašizem pri pojasnjevanju značaja specifične stranke in gibanja, kot so AfD, lepenovstvo, Orbänova vlada ali svetovni nazor Steva Bannona, menimo, da obstajajo dejanske vzporednice med temi pojavi in historičnim fašizmom.

Domnevamo, da obstaja neko tipično zgodovinsko zaporedje, ki vodi od protofašizma, se pravi od tleče agresije, strahu pred tujim in psihične želje po avtoriteti do fašističnega režima kot totalitarne državne ureditve s prežemajočo ideologijo, ki ohranja psihično potrebo po oblasti. Avtentični italijanski fašizem naj bi bil le prvi primer tega zaporedja, ponudil nam je vpogled v neki model zla in ta model se zdaj uresničuje – ali grozi, da se bo uresničil – vedno znova, na raznih koncih sveta, od Bele hiše do Kijeva in Trga bana Jelačiča.

Toda tu je po Kravanjevih besedah prisotna zmota. Uporabniki besede fašizem pogosto predpostavljajo, da je zgodovina z 20. stoletjem izčrpala zalogo političnega zla. Ko nas zamika, da ideologijo kakšnega Steva Bannona pojasnimo kot fašizem, domnevamo, da so ljudje izgubili sposobnost izumljanja novih načinov slabe politike. Kakor da bi morala imeti Italija zgodnjega 20. stoletja edinstveni privilegij, da je odkrila neko dokončno formulo političnega zla, ki bo zasenčila vse pretekle forme. Na ta vprašanja bi si moral odgovoriti vsakdo, ki resno trdi, da je fašizem nenehna grožnja sodobne politike. Pokazati bi moral, recimo, da poteze, značilne za družbe 20. in 21. stoletja – denimo politične stranke, mediji, zaton religije v mestnem življenju ali ekonomski individualizem –, kot svojo hrbtno plat prinašajo možnost fašizma in zgolj fašizma kot tistega edinega političnega zla.



»Po mojem mnenju danes ni aktualna grožnja fašizma, temveč tip oblasti, ki ga nekateri misleci začasno imenujejo neliberalna demokracija, torej oblast v sodobni Rusiji, Turčiji in pogojno na Madžarskem, ki pa je daleč od fašizma«, meni Kravanja. Putin, Erdoğan in Orbán so se na oblast povzpeli kot politični insajderji, in ne kot vodje ljudskega gibanja-stranke, ki bi hotelo uničiti obstoječe strukture političnih in pravnih institucij. Zanje je značilen predvsem odpor do vseh mednarodnih integracij, nadnacionalnih ideologij ter institucij in sistemov odgovornosti, kar v veliki meri karakterizira tudi Donalda Trumpa.

Orbán, Putin in Erdoğan ter njihovi imitatorji v starejših demokracijah, torej Trump, Le Penova ali AfD, trdijo, da mora v svetu z vedno večjim številom mednarodnih povezav nacionalna država uveljaviti svojo suverenost. Ne v nasprotovanju drugim nacionalnim državam, temveč neizvoljenim upravnikom teles, kot so Evropska unija, Združeni narodi, IMF in korporacije z domnevno ideološko agendo kot sta, recimo, Google ali Soroseva pobuda za odprto družbo. »Toda problem je ta, da ta cilj lahko dosežejo samo države z dovolj trajno ali celo dosmrtno vladavino, zato vselej obstaja tveganje, da v imenu boja proti mednarodnim integracijam ta tip oblasti krši eno od temeljnih demokratičnih načel, namreč princip menjave oblasti. Tu se začnejo resnični problemi, ki daleč presegajo model fašizma in so hkrati starejši in mlajši od njega,« poudarja Kravanja.
 

Tendence kolektivizma

Raziskovalec javnega mnenja in publicist Andrej Drapal izpostavlja predvsem nevarnost dominacije večine nad posameznikom, ki je konstitutivni element fašizma in je na žalost pogosto spregledan. Ta dimenzija se ni uresničila le v matični državi fašizma, Italiji, ampak tudi v vseh drugih kolektivizmih, torej nacizmu, leninizmu in stalinizmu ter v različnih drugih izpeljavah, kot so postgandijevska Indija, Kitajska (kasneje v kombinaciji s kapitalizmom) ali v nekdanjih državah sovjetskega bloka. Vsak od teh sistemov na svoj način uteleša temeljno ideološko premiso podrejenosti posameznika, zato je seveda na določen način upravičeno s fašistom označevati vsakogar, ki zagovarja nadvlado kolektiva.

»Sam zagovarjam suverenost posameznika, ki iz svojih interesov sestavlja skupnost, torej potekajo procesi od spodaj navzgor. Sem liberalec v smislu liberalizma 19. stoletja, žal pa ta danes zaradi različnih spretnih ideoloških manevrov predstavlja vse kaj drugega«, je dejal Drapal. Po njegovem mnenju so nekateri liberalci paradoksalno nenadoma postali zagovorniki nadvlade kolektiva nad posameznikom in zato lahko upravičeno govorimo tudi o liberalnih fašistih, če seveda razumemo liberalnost v tem sprevrženem pomenu.

Paradigma kolektivnosti v smislu moči skupine ima seveda tudi pozitivne konotacije v pomenu skupne identitete in povezanosti ter je navsezadnje podlaga za izjemne civilizacijske dosežke človeštva. Sem spada tudi pomen tradicionalnih vrednot, spoštovanje institucij in navsezadnje tudi spoštovanje svetosti. »Če parafraziram Jonathana Haidta oziroma njegovo knjigo Pravičniški um, so tem vrednotam manj naklonjeni liberalni deli družbe kot konservativni, zato se s fašisti označuje konservativce, ki tradicionalno niso naklonjeni kolektivistični miselnosti, kar pa je tragični nesporazum,« meni Drapal. Po njegovem mnenju se v sistemu, v katerem je posameznik ne samo de iure, temveč tudi de facto suveren, ne morejo ponoviti nacionalizmi, ki jih poznamo iz preteklosti, ali revival nacionalnega ali internacionalnega socializma. Tam, kjer začenjajo prevladovati kolektivistične vrednote, pa se sistem zelo hitro sprevrže v nacionalizem in s tem potencialno v eno od možnih oblik fašizma.


 

Žalitev žrtev pravega fašizma

Kot rečeno, Slovenija pri tovrstnem lahkotnem etiketiranju s fašizmom ni nobena izjema. Profesorju in publicistu Žigi Turku se to zdi povsem nesprejemljivo in žaljivo do vseh Slovenk in Slovencev, ki so pod fašizmom trpeli. »Fašizem je bil resna zadeva, že med vojnama je zatiral Primorce in ubijal njihovo slovensko identiteto. Tiste, ki so se mu uprli, je surovo kaznoval, nekateri so upor plačali s smrtjo, drugi z zaporom, izgubo premoženja in dela. Fašistični okupator se je za uporniške akcije maščeval z nesorazmernim nasiljem nad civilnim prebivalstvom, s požiganjem vasi po Notranjskem in Dolenjskem ter internacijo civilistov v Gonars, Rab in druga taborišča, kjer so Slovenci tudi umirali,« je dejal Turk.

Lahkotna uporaba te besede za politične ali idejne nasprotnike je po njegovem mnenju mogoča zgolj zato, ker dandanes med nami ni pravih fašistov, saj smo pozabili, kaj fašisti so, in nalepko fašist lahko nalepimo komurkoli, ki ga hočemo diskvalificirati. Etiketa fašist je topogledno še bolj udobna kot etiketa nacional-socialist, zadnji so ostali v spominu po holokavstu in krematorijih, fašisti pa so med drugim poskrbeli, da so vlaki vozili točno, uvajali so socialistično socialno politiko, zasledovali nacionalni interes in korporativizem v gospodarstvu, ljubezen do svojega naroda pa je pri njih prerasla v sovraštvo do drugih. Predvsem pa so postavljali interes skupnosti pred svobodo posameznika, kar simbol fašizma, butara, odlično ponazarja. »Spogledovanje z naštetim lahko očitamo mnogim političnim polom, še najmanj pa liberalcem in konservativcem, pa čeprav so tudi ti tarča sodobnih antifašistov oziroma Antife,« pravi Turk.

Po njegovih besedah je v Sloveniji obkladanje s fašisti tudi poskus unovčevanja zmage neke ideologije v državljanski vojni in poskus ohranjanja delitev iz tistega časa. Pa čeprav fašistov med Slovenci nikoli ni bilo; fašizem kot sinonim za antikomunizem so si namreč izmislili Stalinovi propagandisti. »Ko nekdo nekomu pravi, da je fašist, pove, da mu pri njem nekaj ni všeč, ni pa sposoben racionalne diskusije, saj se boji, da so tako imenovani protifašistični argumenti prešibki. Zato tistih, ki so jih etiketirali za fašiste, ne vabijo na soočenja, jim ovirajo dostop do spleta in jim ukinjajo svobodo govora. To pa je res fašistično,« zaključuje Turk.