Življenje večnih melodij

Ikona slovenske popularne glasbe, avtor veliko znanih melodij na besedila besedilopiscev in pesnikov, ki so postale pomemben del slovenske kulturne podstati. Eden glavnih pobudnikov nastanka slovenske popevke je spregovoril o svoji glasbeni poti.


 

Kako se je začela vaša glasbena pot?

Doma smo imeli odličen klavir, oče ga je pripeljal z Dunaja. Rad je imel glasbo in je ljubiteljsko igral klavir. Mogoče zveni nekoliko staromodno, vendar sva se v okviru dobre meščanske vzgoje oba s sestro šla učit klavir. To je bilo takrat pričakovano in večinoma je še zdaj tako. Vendar kakšnih posebnih učinkov tega učenja ni bilo. Klasični klavir sem študiral kar nekaj let, potem je prišla vojna, očeta so odpeljali v taborišče v Dachau in mi ni bilo do glasbe. Po vojni pa me je zadela strela v obliki jazza. Takrat sem začel z užitkom odkrivati skrivnosti tega inštrumenta. Sploh se nisem premaknil od njega. Mama mi je hrano nosila na klavir, ker sem bil ves čas za njim.

Navsezadnje je svoboda prišla tudi ob zvokih jazza oziroma swinga, mar ne?

Seveda. Včasih slišim, kar me zelo razjezi, da naj bi jazz v naši prejšnji državi preganjali. Mogoče to velja za nekaj prvih let po vojni, kasneje pa zagotovo ne. Potem sem navezal stik z drugimi starejšimi glasbeniki, Atijem Sosom, Janezom Severjem ... Sever, ki je bil bobnar in velika glasbena figura v Ljubljani, je nekoč prišel k meni in se pozanimal, kako igram.
Takrat je bila v Ljubljani precej živahna glasbena scena. Reklo se ji je Promenada, tam na vogalu, kjer je Nama, na drugi strani je bil Petriček. Zelo obiskani so bili plesi v Narodnem domu, v stavbi, kjer je zdaj Narodna galerija. Tam so igrali big bandi in druge skupine, na primer Veseli berači, ki jih je vodil Ati Sos. Imeli smo pestro glasbeno dogajanje, saj je bilo veliko plesov in dobre glasbe tudi po gimnazijah.

Imeli ste nekaj let klasične glasbene izobrazbe, v bistvu pa ste se sami naučili igranja na klavir.

Res sem samouk, čeprav sem imel neke osnove. Veliko pa smo se učili med sabo, drug drugemu smo razkrivali skrivnosti jazza, zelo kolegialno. Jazz je bil res strastna glasba. Treba je poudariti, da je bil takratni jazz bliže okusu širokih ljudskih množic. Bil je takratna popularna plesna glasba. Če bi današnjemu jazzerju rekli, naj igra za ples, bi po mojem znorel, haha. Gotovo bi bil užaljen.

Igrali ste tudi harmoniko …

Harmonike pa res nisem veliko igral. Moj oče, ki je bil ljubitelj glasbe, čeprav ni bil glasbenik, mi jo je kupil v tistem vmesnem obdobju, ko me klavir ni zanimal. V banki je imel kolega, ki je tudi poučeval harmoniko, in sem se nekaj časa ukvarjal s harmoniko.

Kdaj pa ste se srečali z vibrafonom in zakaj vas je navdušil?

V današnjih časih je vibrafon premalo glasen, skorajda ga ni več slišati. Za nas pa je bil sanjski inštrument. Občudovali smo Lionela Hamptona in pa Kvintet Georgea Shearinga, ki smo ga v Ansamblu Mojmirja Sepeta nekako posnemali. Za vibrafon sem zaslužil tako, da smo pol leta igrali po ameriških oporiščih v Franciji.

S kom ste pa šli tja?

To je zanimiva zgodba. Bil je neki gospod Miran Ogrizek, ki je igral harmoniko in bil je tudi sijajen hokejist. Ko je s svojo zasedbo igral v Ankaranu, se je nekega večera usedel v sandolin in odveslal v Trst. Tako je pobegnil, kajti takrat so bile meje precej zaprte. V Parizu je imel zelo uspešnega strica, Doreta Ogrizka, ki je izdajal potovalne vodnike. On je nato postal menedžer, ki je skrbel za glasbeni program v ameriških vojaških oporiščih. Miran Ogrizek nas je najel, da smo tam igrali, in zelo dobro smo zaslužili. Tako sem si kupil vibrafon. Kar sam sem se naučil igrati nanj ob pomoči učbenika.

Diplomirali ste iz germanistike, vam je kdaj to prišlo prav?

Prav mi je prišlo, da sem obvladal jezike. Že od mladih let me je vabil svet, zelo rad in veliko sem potoval. Mislim, da sem germanistiko študiral zato, ker sem upal, da bom zaradi tega veliko potoval. Že leta 1953 smo z Janezom Gregorcem, ki je kasneje postal znan skladatelj, in Janezom Čukom, slavnim igralcem iz filma Vesna, ki je potem žalostno naredil konec, šli z vlakom do Hamburga in nato z avtoštopom do Stockholma. Tam smo eno poletje v restavraciji pomivali posodo, službo nam je pa uredil Čuk kar prek takratnega jugoslovanskega konzulata. Lastnik velike restavracije v središču mesta je bil čudovit človek, pri njem smo tudi zelo dobro jedli. Imeli smo se dobro in precej zaslužili, tako da sem si kupil nobel radio.

S skladbo Glas stare ure ste sodelovali že na prvi Slovenski popevki, leta 1962 na Bledu.

Ta pesem, ki sicer ni bila nič kaj uspešna, je bila napisana pod močnim jazzovskim vtisom, z bigbandovskim swingovskim aranžmajem. Že naslednje leto pa je prišel Orion z besedilom Gregorja Strniše in prejel prvo nagrado strokovne žirije.

S svojimi melodijami ste zaznamovali zlata leta slovenskih popevkarskih festivalov. To je bilo obdobje, ko se je oblikovala domača glasbena scena.

Televizija takrat še ni bila razvita, tako da je bil nosilec glasbenega dogajanja radio. Slovenski radio je bil glede tega vizionarski. Opazili so, da ni zabavne slovenske glasbe. Ni bilo primerno, sploh pa ne v tistih časih, da bi po radiu predvajali le tujo glasbo. Zato so se lotili načrtne proizvodnje slovenske popularne glasbe. Pravzaprav je to bila moja prva redna služba. Ko sem prišel od vojakov nekje leta 1960, me je poklical Egon Tomc, da bi organiziral pevce zabavne glasbe in vokalno produkcijo. Naredili so delovno mesto z nazivom producent za vokalno glasbo, bilo je v glasbeni produkciji, ki je bila ustanovljena kakšno leto prej.

Uglasbili ste tudi besedila Gregorja Strniše. Kakšen človek je bil?

Bil je nenavaden človek, s trdo življenjsko usodo. Strniša, moja kasnejša in še vedno žena (smeh) in jaz smo bili kolegi na filozofski fakulteti, skupaj smo vpisali študij germanistike. Še prej, preden sem dobil službo na Radiu Ljubljana, sem Gregorja nagovoril, naj nekaj zasluži s prevajanem popevkarskih besedil v slovenščino. Kot sošolec sem ga nagovoril k temu. Pozneje je postal znan dramatik in ni več pisal besedil za popevke. O svoji družinski tragediji ni nikoli razlagal in mi ga o tem nismo vpraševali. Ne glede na to je v sebi nosil neko posebnost, neko vzporednost … Živel je v ozvezdju Orion.

Vita Mavrič je v ciklu festivalov La vie en rose pripravila večer precej posodobljenih različic vaših skladb. Kaj vam pomeni, da te pesmi živijo še veliko naslednjih življenj?

Različna življenja neke pesmi so največ, kar si lahko skladatelj želi. Vokalna glasba, ki jo imenujemo popevke, to se mi je vedno zdel precej ponesrečen izraz, je nekaj zelo lepega. Še posebej je zanimivo slišati, kako jih kasnejše generacije interpretirajo po svoje. Nekatere so take, da se malo čudiš … (smeh) Treba se je zavedati, da so se časi spremenili. Temu ne moreš pobegniti.

Bili ste tudi urednik pri glasbeni založbi ZKP RTV Ljubljana.

Tam sem začel urednikovati leta 1974 in takrat se je začelo zlato obdobje kaset in s tem tudi slovenske zabavne glasbe. Naklade so bile velike, v nekaj primerih izredno velike, tudi sto tisoč izvodov, kar je danes za Slovenijo nedosegljiva številka, pač zaradi spremembe tehnologije. Izdajanje glasbe je bilo za nas izziv, ki smo ga z veseljem sprejeli. Zelo dobro so se prodajali recimo Andrej Šifrer, Agropop in Tomaž Domicelj. Takrat je bil v glasbi dober denar. Rad bi poudaril, da je v prejšnji državi absolutno delovala avtorska zaščita. Sokoj je bila izredno učinkovita zvezna organizacija, ki je ščitila avtorje po vsej Jugoslaviji. To je bila močna spodbuda za nastajanje avtorske glasbe.

Na začetku devetdesetih, s prihodom cedejev, ste se podali tudi v poslovne vode. Odprli ste trgovino Digitalia, ki je prodajala cedeje, kasneje pa še glasbeno tehniko.

Ker je bilo takrat to mogoče, sem se predčasno upokojil. Ta glasbeni posel me je zelo veselil. Pogosto sem potoval v London, ki je bil v tistem času svetovna glasbena prestolnica, tam sem spoznal veliko ljudi iz glasbene industrije. Takrat so mi povedali, da v Londonu najmanj toliko ljudi dela za glasbo, kot je glasbenikov. Brez tega ni uspešne glasbene industrije. Potrebno je delo številnih ljudi, da lahko glasbeniki delujejo, ustvarjajo in nastopajo. Tega sem se zavedal, očitno pa sem vedno imel tudi nekaj poslovne žilice. Takrat je pri nas nekako sovpadlo tržno gospodarstvo s spremembo tehnologije v glasbeni industriji. To se mi je zdel zanimiv izziv. Tako sem s sodružniki zaplaval še v glasbeno revolucijo, ki jo je prinesel cede.

Prejeli ste številne nagrade, verjetno pa je nagrada društva slovenskih skladateljev nekaj posebnega, mar ne?

To je strokovno priznanje kolegov, ki po mojem mnenju največ velja, in sem ga bil zelo vesel.