Delo z učenci je bilo najlepše. Če bi bil minister za šolstvo, bi poleg takratne minute za razgibavanje v šolsko uro vpeljal še minuto za smeh, pravi Karl Vurcer, učitelj, ki je tudi kot desetletja dejaven kulturni aktivist in župan pustil v svoji skupnosti izjemen in za svoje kraje usoden pečat.
 

Izvirate iz majhne slovenskogoriške vasi za devetimi gorami, pa vendar je to vas, od koder je kar nekaj zanimivih ljudi, med njimi denimo pesnik Jakob Gomilšak, ki je napisal za Slovenijo pomembno pesem Slovenec sem, pa dr. Jožef Muršec - Živkov, med drugim avtor ene prvih slovenskih slovnic.

Prvi pisni zapiski o sedmih vaseh, ki danes sestavljajo občino Trnovska vas, so z začetka 13. stoletja, iz urbarjev salzburške nadškofije. Že v času rimskega cesarstva pa je skozi naše kraje vodila cesta od Celja, Ptuja prek Benedikta, Radgone proti krajem ob Donavi. Iz teh rodov so izšle tudi osebnosti, ki so s svojim delom sooblikovale širši družbeni in kulturni svet naše domovine. Gotovo mednje sodi Jakob Gomilšak iz Biša, vsekakor je najbolj znana njegova pesem Slovenec sem, ki jo je kot bogoslovec, star 22 let, 1865. leta zapisal v Gradcu.

Desetletje pozneje jo je uglasbil znani skladatelj Gustav Ipavec, a skoraj prej kot v Sloveniji so v takratnih narodno prebudnih časih slovanstva pesem peli Hrvati in Čehi. Tudi znameniti triglavski župnik Jakob Aljaž jo je uvrstil v svojo pesmarico. Pesem kliče k dvigu narodnega ponosa in se je kot uspešnica pela na kulturnih in družbeno preporodnih prireditvah v slovenskem narodnem prostoru.

Tudi naš svetovni znani pisatelj Boris Pahor vse svoje dolgo življenje vztraja, da se človek mora najprej zavedati korenin svojega naroda, da lahko enakovredno sodeluje v sožitju v mednarodni skupnosti. O tem nam je namreč kleno spregovoril v 101. letu starosti, leta 2014, ko smo se Trnovčani na tržaškem pokopališču s kulturnim programom poklonili spominu rojaka Jakoba Gomilšaka. Na naše povabilo se je udeležil dogodka, kar smo imeli za izjemno počastitev.


Prav tako je bil znamenita osebnost dr. Jožef Muršec - Živkov, Gomilšakov stric, v tistem obdobju skoraj ni bilo znanega Slovenca, s katerim ne bi sodeloval, od Vraza, Kozlerja, Bleiweisa, Miklošiča, Slomška ... Njegova Kratka slovnica slovenskega knjižnega jezika, izdana 1847. leta, je bila prva slovenska slovnica po Vodnikovi in že naslednje leto v šolski uporabi, z njo je prispeval k enotnosti našega knjižnega jezika. V revolucionarnem letu 1848 je nastopil kot osrednja osebnost graškega in sploh spodnještajerskega slovenstva v boju za pravice v socialnem, kulturnem in političnem pogledu, ustanovil je Akademsko društvo Slovenija.


 

Bili ste učitelj in ravnatelj, kaj danes pogrešate in kaj odobravate v pedagoškem delu?

Delo z učenci je bilo najlepše. Nikoli nisem mogel razumeti, zakaj učitelje obremenjujejo s tolikimi nepotrebnimi in nekoristnimi birokratskimi obveznostmi, namesto da bi jih pustili delati to, kar je njihova primarna naloga, vzgajati in poučevati. Z učenci sem zgradil odnos medsebojnega spoštovanja in zaupanja, vedrine pri pouku, zaupanja vase, prijateljstva in izpopolnjevanja svojih sposobnosti.

Če bi bil minister za šolstvo, bi poleg takratne minute za razgibavanje v šolsko uro vpeljal še minuto za smeh. A ne na ukaz, temveč sproščen, od srca, kakršnega ponuja vsaka šolska ura, polna čarovnij otrok. Velikokrat smo se marsičemu nasmejali, tudi učitelju.

V šolo je korak za korakom začela prihajati permisivna, vse dovoljujoča vzgoja, šola brez obveznosti in omejitev za prerazvajene otroke. Zanimivo, da jo je zmotno vpeljevala in spodbujala pedagoška stroka, kar ta danes priznava in obžaluje. Učitelju so postopoma odvzemali avtoriteto in suverenost, kar so uvideli otroci in starši in zagospodarili na šoli.

Ocena manj kot prav dobro ne bi smela več obstajati. Deleži odličnjakov so nerealno porasli. Ravnatelji, v strahu za svoj položaj, odvisen od mnenja staršev in občinskih vodstev, pogosto niso trdno stali za stališči in dejanji učiteljev. Šola ni več zmogla vzgajati za življenje, ki ni vse dovoljujoče, temveč zahtevno z obveznostmi, ki so steber družbe. Vrnitev v realnost je težka. A opisano šolo sem v pravem času zapustil.

Bili ste zelo aktivni v svojem kraju, desetletja spodbujali in vodili kulturna društva, ki so v majhnih krajih še toliko bolj pomembna za širši, višji nivo razvoja kraja, njegovih prebivalcev ...

Vodstvo prosvetnega društva sem prevzel leta 1971 in ga vodil štirideset let. V tem obdobju je bila na začetku najdejavnejša dramska skupina pod vodstvom največje kulturne delavke Trnovske vasi Milice Loparnik, ki je na oder postavila več kot 70 premier z okrog 300 predstavami, kar so izjemne številke.

V veliko oporo ji je bila prav tako odlična kulturna sodelavka, učiteljica Mara Pelclova in tudi sam sem želel biti vedno njena desna roka. Seveda smo imeli skupine ljudskih pevcev, na proslavah ob slovenskem kulturnem in drugih praznikih gostili pomembne goste, znane slovenske kulturnike, pisatelje in podobno.
 

Leta ste bili tudi priljubljen in zelo koristen župan male trnovske občine.

Županovanje v novoustanovljeni občini Trnovska vas je bila velika izkušnja. Vodila jo je želja spremeniti življenjske razmere, kolikor je mogoče, z lastnimi sredstvi in sredstvi države ter s pozivanjem ljudi k sodelovanju v svojem okolju. Odziv je bil izjemen. Že pred tem smo z udarniškim delom zgradili novo poštno poslopje, ko sem bil predsednik krajevne skupnosti, smo z lastnimi sredstvi in prostovoljnim delom leta 1996 zgradili sodoben in funkcionalen zdravstveni dom.

Nova občina Trnovska vas je bila ustanovljena po razpadu občine Destrnik, Trnovska vas, Vitomarci v tri občine, leta 1998. Pokazalo se je, da je ustanavljanje tudi majhnih občin, kljub nasprotovanju velikih, ki so s tem izgubljali naša finančna sredstva, ena največjih pridobitev nove države Slovenije. Podeželje je eksplodiralo v razvoju. Preračunano iz današnjega evra so ga majhne občine oplemenitile v večkratnike, potem ko je država iz milijard znala narediti bančne luknje! Še danes polovica tega razvoja ne bi bila dosežena, če ne bi bilo nove lokalne samouprave.
 

Niste bili samo uspešen graditelj majhne občine, s svojimi upornimi potezami ste jo tudi ohranili. Že predvidena gradnja velikega prašičjega centra ne bi samo zasmrdila vasi, ampak jo zaradi tega tudi postopoma izpraznila? Ampak temu ste se junaško postavili po robu!

Leta 1980/81 je Emona Ljubljana, takratni mesnopredelovalni velikan, s sodelovanjem kmetijskega kombinata Ptuj sklenila na njegovih zemljiščih, v središču Trnovske vasi, le 200 metrov od nove šole in venca obdajajočih stanovanjskih hiš in kmetij, zgraditi farmo za 1300 pitancev. Farma bi uničujoče delovala s svojimi večstransko škodljivimi vplivi in podobo, verjetno za stoletje, na središče kraja. Kot bi ta prašičji center gradili sredi kolača kruha.

Zavedeli smo se pogubnih posledic, ki bi iz kraja izbrisale njegovo bodočnost, in se postavili nasproti. Skupaj s krajevno in širšo politiko ter novinarji, ki so že takrat imeli občutek za varovanje okolja in kulturne krajine, smo zmagali. In pregnali načrtovano farmo.


 

Podobno velika zmaga je tudi vaše neomajno prizadevanje, s katerim ste pregnali ideje o gradnji odlagališča jedrskih odpadkov v trnovskem delu doline reke Pesnice.

Agencija za odlaganje radioaktivnih odpadkov iz jedrske elektrarne v Krškem je že takrat, leta 2000, iskala kraj za odlagališče. Ali je bilo to resnično ali samo kulisa, se še danes ne ve, saj še zdaj odpadke hrani na svojem dvorišču, kar je tudi najpametneje. Seveda so ponujali odškodninske rente. Po zame še vedno nerazumljivi odločitvi je takratni trnovski občinski svet sklenil, da ponudbo sprejme.

V trenutku sem se zavedel katastrofalnega stanja, v katero bi zabredli. Bilo mi je jasno, da se nihče ne bo priseljeval in živel v kraju ob odlagališču jedrskih odpadkov, da bo življenje v kraju stagniralo, da nam nihče ne more zagotoviti, kako bodo odpadki vplivali na okolje in prebivalce, da s tem zapiramo tudi razvoj Vitomarcev in Cerkvenjaka, ne da bi se z njimi posvetovali, koliko bo padla vrednost nepremičnin, kdo bo kupoval kontaminirane pridelke iz Pesniške doline ...

Prišlo je celo pismo iz Avstrije s časopisnimi članki in zemljevidi, na katerih so pozorno spremljali, kaj se dogaja čez mejo. Vse to in še morda kaj izbrisanega me je prignalo do spoznanja, da sodelovanje z občinskim svetom ni več mogoče, in do odstopa s položaja župana občine Trnovska vas, kar vse so tudi mediji pozorni spremljali. Agencija je pozneje odstopila od namere o umestitvi odpadkov v Pesniško dolino, ker po preučitvi geoloških razmer lokacija ni ustrezala njihovim zahtevam ...


 

V času krutega koronavirusa bi se takšne zgodbe o jedrskih odlagališčih verjetno še bolj prepletale?

Plašijo me v tako kratkih obdobjih zelo spremenjene vremenske razmere, ponovne vojne, strahotna obremenitev narave s sodobnim ultramodernim načinom življenja dela sveta, katastrofalne življenjske razmere velikega dela človeštva, obup begunstva, brezsramno bogatenje iznajdljivih in nemoralnih na račun obubožanih, tudi pri nas. Krojenje zakonov oblasti po svoji meri, kar daje legitimnost neštetim krivicam in oškodovanju skupnosti.

Če je nekaj zakonito, ni pa moralno, je nezakonito, ker je morala pred zakonom. Tako ima danes brezpravna večina moralo, manjšina pa denar. Države bi morali voditi narodni briljanti, ne pa voluharji in diletanti. V medčloveških odnosih in v načinu življenja smo prestopili prepovedano dovoljeno črto. Covid-19 je alarm, ki je zazvonil prepozno!


 

Ste tudi zagret športnik, pohodnik in kolesar. Ste izračunali, koliko kilometrov ste premagali s kolesom?

Kot vsak imam tudi sam vrsto osebnih zanimanj. Na slovenskem očaku Triglavu sem bil večkrat. Večkrat sem v družbi prijateljev, največ z ikono planinstva Simonom Petrovičem in Jožetom Kapunom, prehodil Kamniško-Savinjske Alpe, del Julijcev in Karavank. S pohodniki upokojenci iz Trnovske vasi smo prehodili Slovenske gorice, Haloze, Prekmurje in del Kozjaka. Z Jožetom in kolesarsko družbo smo prekolesarili Slovenijo po dolgem in počez, del Madžarske, Hrvaško do Donave, Istro in prelepa otoka Krk in Lošinj. Na kolesu sem nabral 60.000 kilometrov, od tega 20.000 kot učenec osnovne šole na poti do Lenarta; preračunano, za enkrat in pol po ekvatorju okrog sveta.


 

Od vedno ste bili zaljubljeni v kulturo, v knjige, glasbo, slike ...

Kdor bere, ima tisoč življenj, kdor ne bere, ima samo eno! Zato že od otroštva rad berem. Klasike, domače in svetovne. Slike impresionistov v Louvru so fatamorgana, v Narodni in Moderni galeriji v Ljubljani so čudovite. Dobra glasba je zdravilo za dušo, od roka, šansona, popa do klasike. Poslušal sem Aznavourja, Dylana, Stonse, McCartneyja, Dedića, Vukova in druge, nepresežen zvok Stradivarijeve violine ... Seveda rad poslušam pesmi hrvaške glasbene skupine Učiteljice, v kateri igra moja hčerka Ana. Res, življenje je prekratko, ne zamudite ga!