Ivančna Gorica – V Sloveniji se radi pohvalimo z lepo naravo, a očitno je nekaterim zanjo še vedno malo mar. Kljub številnim tudi vseslovenskim čistilnim akcijam, ozaveščanju ljudi in urejenemu odvažanju odpadkov, se ti še vedno znajdejo v jarkih, breznih in jamah, ki jih je po naši državi precej. Pred dnevi so vaščani Velikega in Malega Korinja v občini Ivančna Gorica člane Jamarskega kluba Krka obvestili o nedavnem onesnaženju Korinjske jame, ki jo domačini poznajo tudi pod imenom Široka jama.
Pri vhodu v jamo, ki je v bližini lokalne ceste, so opazili ostanke kože in domače živali. In tako so se jamarji v začetku tega tedna, ravno na dan Zemlje, spustili v jamo, pove predsednik Jamarskega kluba Krka
Leopold Bregar, ki je bil udeležen pri samem ogledu.
Na dnu jamarjev JK Krka ni pričakal prijeten pogled. FOTO: Frenk Jenkole
Spust v jamo ni bil prijeten. Že po dvajsetih metrih je jamar zaznal neprijeten vonj, vsak meter globlje je smrad postajal neznosnejši. Na dnu 45 metrov globoke jame so ležale živalske kosti in precej svež kadaver. V jami je še veliko starejših odpadkov, ki pa jih prekriva listje, vrste odpadkov pa zato ni mogoče določiti. Po besedah domačinov, kot še doda Bregar, je v Korinjski jami še marsikaj, od avtomobilskih delov do drugih odpadkov iz gospodinjstev.
Krški jamarji, kot tudi druga jamarska društva, poskušajo vsako leto očistiti vsaj eno jamo. »Očistimo jame, v katere je dostop lažji. Pri omenjeni je obseg odpadkov prevelik, da bi to lahko očistili sami,« nadaljuje predsednik Jamarskega kluba Krka.
Pri Korinjski jami je problematično to, da je jama v bližini izvira Globočec, iz katerega širše območje dobiva pitno vodo, zato je dejanje malomarneža še toliko bolj neverjetno in neodgovorno.
Na Javnem komunalnem podjetju (JKP) Grosuplje pojasnjujejo, da točne lokacije Korinjske jame ne poznajo, lahko pa sklepajo, da je znotraj vodovarstvenega območja zajetja Globočec, »a stanje in okoliščine nam niso znane«.
»Prispevno območje zajetja Globočec je zelo veliko, kraškega tipa in ne obsega zgolj vodovarstvenega območja, ki je bilo določeno na občinskem nivoju. Kar se tiče spremljanja kakovosti vode, je v surovi vodi zaznati prisotnost mikrobiološkega onesnaženja vodnega vira, kar je tipično za kraške vodonosnike. Surovo vodo na zajetju predpripravimo s filtracijo prek peščenih filtrov in dezinfekcijo s plinskim klorom. V zadnjih letih je preskrba uporabnikov oziroma kvaliteta vode na pipi stabilna in ustrezna. Kontrolo izvajamo na podlagi načrta HACCP, vzorčenje opravlja Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano. Prek nadzornega sistema pa ves čas spremljamo motnost surove vode in količino doziranja plinskega klora za dezinfekcijo vode,« glede kakovosti vode razloži
Sandi Hribar, vodja službe za varstvo okolja pri JKP Grosuplje.
Onesnaženje prijavili inšpektoratu
Članica kluba je onesnaženje te jame, pa tudi nekaterih drugih, prijavila okoljskemu inšpektoratu, kjer vsem, ki opazijo takšno ravnanje, svetujejo, da to prijavijo tudi policiji. Na inšpektoratu za okolje in prostor so potrdili, da so prejeli prijavo in jo bodo obravnavali. »Inšpektorat prvenstveno prejema prijave poškodovanja in uničenja jam nezakonitega lova jamskih živali in odlaganja odpadkov v brezna in jame. Prijav iz navedenega področja je inšpekcija v zadnjih petih letih prejela manj kot deset,« povedo.
Žal je podobno onesnaženih jam v Sloveniji še zelo veliko. FOTO: Leopold Bregar
»Sicer ravnanje s kadavri, ki izvirajo iz lovske dejavnosti, pri nas nadzoruje lovska inšpekcija; klavnice in ravnanje z domačo živino pa kmetijska inšpekcija in uprava za varno hrano. V primeru najdenih, odloženih kadavrov v jamah, ki ogrožajo vodne vire, je treba obvestiti 113, ki prek Jamarske zveze Slovenije sproži ustrezne postopke odstranitve. Če navedeni organi ne odstranijo trupel ali delov trupel živali v skladu s svojimi pristojnostmi, jih inšpekcija za okolje in naravo smatra kot odpadek in obravnava v inšpekcijskem postopku v skladu s predpisi o odpadkih. V teh postopkih inšpektor povzročitelju ali lastniku odpadkov, če ga najdejo, odredi, da mora odpadke odstraniti in jih oddati, prepustiti ali prodati pooblaščenemu zbiralcu tovrstnih odpadkov. Največkrat pa povzročitelja ali lastnika odpadkov živalskih trupel ali delov ni mogoče odkriti, zato v primeru jam odredi inšpektor odstranitev odpadkov državi, ki je v skladu z zakonom o varstvu podzemnih jam njihova upravljavka,« navedejo na inšpektoratu.
Dodajajo še, da takšni postopki niso hitri. »V najboljšem primeru traja dva meseca, da zavezanec odpadke tudi dejansko odstrani. V tem času trupla živali in deli živali nadalje razpadajo. Inšpekcija za okolje in naravo je zato že večkrat opozorila, da je bil za takšne primere boljši prejšnji sistem, ko je za to usposobljena in opremljena higienska služba najprej živalske ostanke odpeljala, hkrati pa je tekel postopek ugotavljanja povzročitelja. Inšpekcija uvede tudi prekrškovni postopek.«
Na inšpektoratu jih skrbi, ker se v Sloveniji še vedno pojavlja praksa odmetavanja živalskih trupel v jame in brezna, kar kaže na kršitve zlasti na področjih reje živali, mesne proizvodnje ali lovstva. »Z ozaveščanjem teh tarčnih skupin in splošne javnosti ter s poostrenimi nadzori teh področij bi morali ta problem odstraniti pri viru. Odmetavanje živalskih trupel in tudi drugih odpadkov v jame in brezna je še posebej skrb vzbujajoče, saj so zaradi specifike kraškega sveta lahko hitro ogroženi vodni viri,« opozarjajo.
Širša problematika
»Jame oziroma brezna v bližini cest ostajajo onesnažena. Menim, da še veliko odpadkov roma v jame. Na občnem zboru na Jamarski zvezi so tako predstavili podatke, da je vsaj okoli 2500 jam zagotovo še onesnaženih, nekatere manj, spet druge zelo, to je, da je v njih več kot pet kubičnih metrov odpadkov. Morda to velja tudi za to jamo,« razloži Bregar.
»Ob vhodu v jamo smo postavili obvestilo, naj vanjo vendarle ne mečejo odpadkov,« še doda jamar.
Bo napis dovolj? FOTO: Leopold Bregar
O problematiki onesnaženih kraških jam in brezen smo govorili z Juretom Tičarjem, mladim raziskovalcem na Geografskem inštitut Antona Melika ZRC SAZU in vodjem Službe za varstvo jam pri Jamarski zvezi Slovenije.
»Pri divjih odlagališčih na Krasu lahko poudarimo, da so to speči odpadki, o katerih niti ne vemo, kakšna je njihova struktura, kako globoko pod površjem so zakopani in kdaj bi lahko povzročili veliko okoljsko škodo, če bi se, denimo, razlila nevarna snov v odvrženem sodu. So pa ti odpadki tudi neposredna grožnja ranljivim podzemnim habitatom,« opozori.
Več o tem v ponedeljkovem Delu.
Komentarji