»Počakajte še toliko, da boste pokusili pečena jabolka. Tako smo jih pripravljali doma, ko sem bila otrok,« prijazno vabi naša gostiteljica, ko iz pečice jemlje vroči posladek. K pevki Eldi Viler Dežman ne boste kar prišli, se kakšno urico pogovarjali z njo in potem kot kakšen uradnik po službeni dolžnosti zaprli beležnico. Sedla bo nasproti vas, sem ter tja vstala in preverila, kaj se dogaja v kuhinji, stopila v malo sobico po fotografijo in se iz nje vrnila s kitaro, ki bo nato ostala v njenem naročju. Med pogovorom bo zabrenkala nanjo in zapela verz ali dva skladbe, s katero se je v zlatem obdobju slovenske popevke za vselej priljubila občinstvu.


 

Za več generacij Slovencev boste vedno ostali njihova najljubša pevka, najboljša iz zlatega obdobja slovenske popevke. Ali vas moti, če vas občudovalci ogovorijo na ulici?

Nedavno sem se sestala z nekim gospodom, s katerim se dogovarjam, da bom pela v njihovem teatru, kjer dela kot menedžer. Sedela sva na kavi blizu mojega doma na obrobju Ljubljane. Ljudje so hodili mimo in me pozdravljali. Čudil se je, koliko ljudi me pozna. Seveda, sem rekla, po vseh teh letih. Lepo je, da te ljudje prepoznajo in pozdravijo, to je tako kot pri nas doma v Koštaboni. No, kadar pa greva v mesto po opravkih s hčerko Ano, mi pravi, da z mano nikamor ne pride, ker me ves čas kdo ustavlja.

Vaše občinstvo več let ni imelo možnosti, da bi vas poslušalo v živo. Kmalu po osamosvojitvi Slovenije ste namreč »zaprli« svoj glas vase, tako razočarani ste bili, ker vam je ministrstvo za kulturo odvzelo status svobodne umetnice, češ da vam manjka sodobni izraz. Kako ste potem uredili svoj položaj?

Nočem se spominjati slabih stvari, vendar tega res ne morem pozabiti. Tako me je prizadelo, da dolgo nisem želela več nastopati. Ostala sem brez prihodkov od petja in moja družina se je zelo težko prebijala, posebej po moževi smrti. Leta 2003 sem se upokojila, takrat se je moj gmotni položaj le nekako uredil. Poleg nizke pokojnine prejemam priznavalnino in iz Hrvaške nekaj pokojnine po možu, ki je tam študiral glasbo in tudi koncertiral.

Po večletnem molku ste leta 1997 vendarle znova stopili na oder, leta 2009 pa ste imeli ob 50. obletnici glasbene kariere velik koncert pred polno dvorano v Križankah. Vaši občudovalci si gotovo želijo, da bi vas spet lahko poslušali v živo. Kaj pa vi, ali si še želite peti v koncertni dvorani?

Zelo bi uživala, če bi imela spet priložnost nastopiti na velikem odru, čas se mi zdi kar primeren. Še se čutim sposobno peti na koncertu. Moj glas je še stabilen, še lahko pojem visoke tone, čeprav sem spremenila tehniko petja. Vendar se je zdaj teže dogovoriti za koncert, ker ni več ljudi, s katerimi sem delala, ki sem jih poznala. Generacija se je zamenjala. Ne morem hoditi naokoli in prositi, da bi rada imela koncert. Včasih še zapojem na raznih manjših prireditvah, vabijo me kot gostjo, tudi za kakšen rojstni dan, povabijo me na dobrodelne prireditve ... To jesen bom imela več nastopov, imam kar nekaj vabil. V ansamblu Modrijani so me pred osmimi leti povabili, da sem na njihovem koncertu v Celju pela skladbo Klic srca, ki se je občinstvu zelo priljubila, dosegla je velik uspeh. Neverjetno je, kako lahko takšna pesem pevca vrne med občinstvo, tako kot je ta mene. Dogovorjeni smo, da bom tudi letos 24. in 25 oktobra pela na Noči Modrijanov v Celju.

Ali vsak dan pojete za vajo, da vzdržujete glas?

Ne, včasih doma malo bolj glasno govorim, če tako rečem, in pojem z vnučkoma. Imam tudi kitaro in orglice. Na kitari sem samouk, ne znam veliko. Včasih pomislim, da bi doma malo zapela, potem pa si rečem, zdaj nimam časa. In gre mimo. Tako je kot s telovadbo. Obljubim si, da bom telovadila vsako jutro, ker se potem bolje počutim, ampak jo večkrat preskočim. Februarja lani so mi v novomeški bolnišnici operirali kolk, zelo sem jim hvaležna. Pet let sem prenašala hude bolečine, niti na oder nisem mogla priti brez pomoči. Upoštevala sem nasvete zdravnikov in fizioterapevtov, tako da sem že v bolnišnici začela hoditi brez opore in vztrajala. Spet lahko tudi vrtnarim, kolikor pač zmorem. S hojo zdaj ne smem pretiravati. Včasih pa sem res veliko hodila, najraje na Šmarno goro, ki jo vidim od doma – celo pozimi z derezami in v temi z lučko na glavi.

V zapisih o starodavni istrski vasici Koštabona, ki leži nad dolino reke Dragonje, vedno najdemo tudi opombo, da se je »leta 1944 tam rodila in odraščala znana slovenska pevka zabavne glasbe Elda Viler«. Ali se še vračate tja?

V Koštaboni še vedno živi moja mama, ki je stara 96 let – njena mama pa jih je dočakala 105. Rojstnega kraja ne pozabiš, nisem pa več zelo navezana nanj. Zdaj sem doma tukaj na Brodu, kjer sva si leta 1983 z možem Antonom kupila staro hišico. Leto pozneje smo se preselili vanjo. Tu sem odtlej pognala korenine, tu sta odraščala otroka. Sin Andrej se nama je rodil leta 1975, hči Ana sedem let pozneje. Vesela sem, da sta blizu mene oba moja otroka, hči s svojo družino živi v novi hiši, prizidani k stari. Zdaj imam že dve leti in pol staro vnučko Klaro in vnuka Martina, ki bo novembra dopolnil eno leto. Kadar sta pri meni, jima rada zapojem in zaigram na kitaro. Poslušata, kakor da bi bila uročena.

Kakšno pa je bilo vaše otroštvo v Koštaboni, ki je zdaj med Slovenci znana tudi zaradi vas?

Živimo tudi od spominov, prelepo je, da se lahko spominjamo. Kolikokrat si rečem, da bi se najraje vrnila v otroštvo, to je bilo najlepše. Leta prinesejo človeku vse mogoče težave, zdaj te boli tu, zdaj tam, ves čas nekje. Ko pa smo bili otroci, nam ni bilo mar, udarili smo se, odlomili smo si noht na palcu, ko smo hodili bosi, pa kaj, sploh nisi opazil. Spominjam se bede po drugi svetovni vojni, ničesar nismo imeli. Sladkor je bil shranjen na najvišji polici. Jedli smo čisto naravno, kar smo pridelali sami, krompir in jabolka. Še danes jih rada spečem v pečici.

Moja nona in nonič po mami sta imela kar veliko kmetijo, očetovi starši pa manjšo. Na oba konca smo hodili otroci pomagat, doma pa nismo imeli zemlje in živine. Nona po očetu je bila tudi mlekarica, v Trst je hodila prodajat mleko. Moj oče je bil zidar. Malo ven iz vasi nam je sam sezidal hišico, še jaz sem mu pomagala. Vanjo smo se preselili leta 1953. Mama je hodila gospodinjit v Trst, kakor veliko žensk iz naših krajev. Delala je pri družinah kot gospodinja, kot perica. Med počitnicami me je vzela s seboj, da sem ji pomagala, po hišah sem raznašala oprano perilo. Od doma sva nesli tudi zelenjavo, radič, špinačo, jajčka ... To nesi v to in to hišo, to oni gospe, mi je naročala mama. Zelo dobro sem poznala Trst. Gospe, Tržačanke, so me bile vedno vesele, prav čakale so, da pridem. Imela sem zelo spretne roke, pri ročnih delih sem bila vsestranska.

Pa je res, da ste v tistem času skoraj postali šivilja?

Doma smo imeli star šivalni stroj, singerico, začela sem sama malo šivati. Mama me je videla in me je vprašala, ali bi hodila po šoli k teti, k očetovi najmlajši sestri, ki je bila poročena v Šmarju, da bi bila tam njena vajenka. Teta je bila šivilja, imela je svojo delavnico. Res sem se nekaj časa hodila učit k njej. Potem sem z mamo hodila v Trst in še šivala sem. Ampak nazadnje sem šivanje na lepem opustila in se odločila, da bom pela. Kakšno obleko sem naredila tudi pozneje v Ljubljani, nekaj celo znani violinistki Majdi Falotovi, ekskluzivne obleke za njene nastope. Nekaj časa sem šivala tudi zase, za svoje nastope. Še dobro se spomnim dolge obleke iz temno rjavega muslina iz štirih pol, v kateri sem nastopila. Včasih še zašijem kaj zase. To veselje je pač v tebi do konca življenja.
 

Ali je bilo v vaši družini več glasbenikov?

Oče je igral harmoniko, mama je pela, tudi nono je bil dober pevec, vsi v družini so bili. Pri očetu sem se naučila malo harmonike. Celo na pašo sem jo jemala s seboj, da sem lahko igrala. Zelo rada sem pela. Tudi kadar smo pobirali oljke, sem na ves glas prepevala, tako da so mi drugi rekli, naj bom tiho, ker se niso mogli pogovarjati. Doma v Koštaboni sem pela po hiši in odprla okna, da bi me slišali še drugi. Tako me je slišal tudi naš župnik Alojz Kocjančič. Moji mami, ki je pela na koru, je rekel, naj pripelje še mene. Res sem šla, in še nekaj drugih deklet, ampak ko smo začele prepevati, so nas starejše pevke suvale s komolcem, da smo preglasne. To mi ni bilo všeč, zato sem šla župniku povedat, da ne bom več prihajala. Povabil me je, naj vsako nedeljo ob štirih pridem k njemu, da bova vadila solo petje. Naučil me je peti Ave Marijo. Potem so me na razne konce vabili, naj jo pridem zapet.

Vaša pevska kariera se je torej začela pri odprtem oknu v rojstni vasici? Zelo mladi ste odšli od doma, ker ste si želeli postati pevka.

Od doma sem šla pri šestnajstih. Za svoj prvi javni nastop pa štejem leto 1959, ko sem v cerkvici v Šempetru zapela Ave Marijo na poroki svoje birmanske botre. Nekaj pozneje me je na radijski avdiciji v Kopru opazila profesorica klavirja Jerica Cetin, ki je bila pristojna za pevce. Na koprski glasbeni šoli so mi potem omogočili, da sem tam pri njej študirala solo petje. Za mojo kariero je bilo zelo pomembno, da je profesorica Cetinova leta 1963 poslala moj posnetek za nastop mladih talentov na prireditvi Sončna ura v Slovenski filharmoniji, kjer sem potem tudi zapela. Tam so me opazili uveljavljeni slovenski skladatelji, takoj sem dobila ponudbe. V naslednjih letih sem si ustvarila ime, predvsem na Slovenski popevki. Žal se je ta prireditev v 70. letih nekako izpela, upadla. Pevci, ki smo gojili to zvrst glasbe, nismo več imeli pravega festivala, prave priložnosti, da bi nastopali. Takrat mi zaradi tega ni bilo zelo žal, ker se je obdobje zatona slovenske popevke nekako prekrilo z mojimi osebnimi okoliščinami, da nisem čutila takšne potrebe po nastopih. V tistem času sem namreč rodila sina, nato še hčerko. Opažam, da zdaj na radijskih postajah le malokrat vrtijo pesmi starih pevcev, recimo iz naše generacije. Tega si ne jemljem več k srcu. Rečem si, to je njihov čas, mi pa smo imeli svojega. Vesela sem, da sem lahko pela v zlatih časih slovenske popevke, in to res kakovostne skladbe. Danes ni več takšne globine v popevkah. Vrednote so se spremenile. Preveč je požrešnosti, hlastanja po hitrem zaslužku, po hitrem uspehu. Ampak za uspeh rabiš čas, ne pride čez noč, prinesejo ga leta.

Iz tistega »zlatega obdobja« zabavne glasbe je tudi popevka Lastovka, a ta ni nastala za Slovensko popevko, kot marsikdo misli ...

Ne, ampak leta 1972 za predstavo Naivne lastovke v Drami. Besedilo je napisal pesnik Milan Jesih, glasbo skladatelj Jure Robežnik. Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla, čisto noter vate jokat lastovka ...

Pogosto omenjate, da je imel na vaši glasbeni poti zelo pomembno vlogo pokojni soprog Anton Dežman, akademski glasbenik. Bil je Mariborčan, vi pa Istranka. Kje sta se spoznala?

Leta 1962 v Portorožu, ko sem tam snemala za Radio Ljubljana, on pa je kot pianist igral v obalnem orkestru. Dogovorili smo se, da bo inštruiral tudi mene. Sedem let je bil starejši, letnik 1937, tako kot Majda Sepe. Glasbo je študiral v Zagrebu, bil je izjemen oboist. Poročila sva se leta 1965. Bil mi je v vsestransko podporo, tudi kot korepetitor. Žal je umrl že leta 1999, kmalu bo minilo dvajset let. Kako hitro mineva čas. Takrat sem se počutila, kot da mi je spodneslo tla pod nogami, kot da sem v tistem času nekako lebdela. Tolažbo sem našla v veri, v molitvi, vesela sem, da so me starši tako vzgajali. Otroka sta me držala pokonci, čeprav ju je očetova smrt zelo prizadela. Skupaj smo prestali to težko obdobje.