Zdravnik plačal 12.000 evrov kazni

Ljubljana – Diabetolog, zaposlen v ljubljanskem kliničnem centru, je po naših podatkih plačal več tisoč evrov kazni ZZZS. Menda je na recept predpisoval zdravila, ki jih ne bi smel. V takih primerih kazni plačujejo ustanove, v katerih zdravniki delajo, v tem primeru pa naj bi jo zdravnik kril sam. Zakaj, ni znano. Na prošnjo za pojasnila se ni odzval.

Eden od mogočih vzrokov, ki ga je spodbudil k plačilu kazni, je dejstvo, da bi bil v ustanovi, kjer zaseda predstojniški položaj, njegov ugled zaradi tega lahko okrnjen.
Po naših informacijah je po nadzoru, opravljenem maja lani, Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) plačal skoraj 12.000 evrov. Za potrebe študij je menda predpisoval tablete iz fonda zavoda, čeprav bi morale za raziskovalne namene stroške kriti farmacevtske družbe. Poleg tega je določena zdravila menda predpisal svojcem, čeprav ni bil njihov osebni, pooblaščeni ali napotni zdravnik. Njegov primer pa ni osamljen glede kazni, ki jih je ZZZS v preteklih letih zaračunal; bodisi zaradi neupravičeno izdanih receptov bodisi drugih kršitev.

Kaznovana ustanova, ne zdravnik

ZZZS pri izvajalcih zdravstvenih storitev preverja, ali so bile obračunane le opravljene in dovoljene storitve in samo v dovoljeni višini ter ali ima vsaka zaračunana oziroma obračunana storitev podlago v verodostojnem zapisu v zdravstveni dokumentaciji. Subjekti, ki jih nadzira ZZZS, so torej izvajalci zdravstvenih storitev (javni zavodi ali koncesionarji), s katerimi ima sklenjeno pogodbo, posledično se tudi pogodbene kazni izrekajo izvajalcem zdravstvenih storitev, ne konkretnim zdravnikom, ki so zaposleni v njih. Zgornji primer, ko je zdravnik kazen plačal iz svojega žepa, spada med precedenčne. Kazen bi sicer moral plačati ljubljanski klinični center.
Tam je bilo v zadnjih dveh letih ter do junija letos opravljenih 88 nadzorov. Izrečenih je bilo za 217.000 evrov kazni, na ravni celotne države pa za dobrih 900.000 evrov (z upoštevanim UKCL). Kot je razvidno z lestvice pogodbenih kazni, je višina kazni omejena na 2000 evrov (glejte tabelo). Zdravstveni subjekti pa ne poravnajo samo kazni, ampak jim ZZZS zniža tudi sredstva za prihajajoče obdobje v višini nastale škode. Po lanskih nadzorih so tako dobili za dobre tri milijone evrov manj denarja. Med najpogosteje odkritimi napakami ni napačno predpisanih zdravil, ampak neupoštevanje standardov kodiranja in podvojen obračun storitev za istega pacienta.

Najpogostejši spodrsljaji

V UKC Ljubljana potrjujejo, da je najpomembnejši vzrok za napake in posledično kazni neustrezno kodiranje: obravnavane primere razvrstijo v neustrezno skupino primerljivih primerov (SPP). Sistem SPP je način razvrščanja bolnikov v skupine, za katere zdravstvene ustanove porabijo približno enako višino virov. Na to, v katero SPP se bo uvrstil bolnik, vplivajo tri skupine podatkov: glavna diagnoza, dodatna diagnoza in klinični posegi. »Sistem obračuna bolnišnične obravnave je od leta 2003 zasnovan tako, da mora odpustni zdravnik zaključiti kodiranje celotne hospitalizacije (diagnoze, posege itd.), čeprav je določen pacient na odpustni enoti ležal le dva dni od skupaj 35 in tudi ta odpustni zdravnik ni bil vključen v, recimo, kirurške postopke zdravljenja,« pojasnjujejo v kliničnem centru vzroke za napake. Da bi jih odpravili, so izvedli številne aktivnosti: izobražujejo zaposlene, ki sodelujejo pri kodiranju, nadgrajujejo informacijsko podporo pri kodiranju, izvajajo notranje nadzore z namenom preprečevanja napak. Opozarjajo, da so izvajalci prepuščeni samim sebi pri izobraževanju zdravnikov na področju kodiranja, zato pozivajo, da bi na ravni države vzpostavili sistem izobraževanja za koderje, ne glede na to, ali je koder zdravnik ali profesionalni koder, kakršnega poznajo v Avstraliji, kjer je bil sistem kupljen.
Na ZZZS pritrjujejo, da bi bilo smiselno, da se tudi v slovenskem prostoru klinično delo loči od obračuna zdravstvenih storitev in da se tudi s slednjim v bolnišnicah začne ukvarjati za to zaposlen in dodatno izobraževan kader: »Tako bi pripomogli k razbremenitvi zdravnikov zaradi administrativnih opravil ter omogočili usmerjenost predvsem v klinično delo oziroma v paciente, kar je še posebno pomembno glede na pomanjkanje zdravnikov v Sloveniji.«
V nadzorih je bilo, na primer, ugotovljeno, da so bile zavarovane osebe poslane na vstavitev srčnih spodbujevalnikov med hospitalizacijo v UKC Ljubljana ali neposredno po njej v zavod s koncesijo, ki ga ima v lasti predstojnik kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja v UKC. Klinični center je v zvezi s tem lani od ZZZS prejel opozorilo s to vsebino: »Ob upoštevanju dejstva, da je nadzorovani izvajalec terciarna ustanova, se pričakuje, da vse postopke, ki morajo biti neodloženo izvedeni, opravi izvajalec sam.«