Poslovila se je pisateljica in kolumnistka Tereza Vuk

»Greš v preteklost, v nekaj, kar je 30 let nazaj, in dojeti, da sem nekoč bila druga Tereza. Zdaj te Tereze ni več.« Tako je o pisanju kot terapiji in o nastajanju svojega avtobiografskega prvenca Zakaj ima moj hudič krila v enem od intervjujev za Delo dejala pisateljica Tereza Vuk. Zdaj Tereze Vuk v resnici ni več. 17. junija se je nepričakovano poslovila, stara komaj 48 let.

Tereza Vuk se je v šoli dolgočasila, je priznala v intervjuju Nedelovi novinarki Katji Cah. Kljub temu je govorila pet jezikov – poleg slovenščine in angleščine še italijanščino, španščino in portugalščino.

O sebi je dejala, da je »tipična strelka«, predvsem pa je bila tako v življenju kot v svojih delih neposredna in iskrena, realistka, ki je življenje – tako Tereza Vuk – opisovala tako, kot je – neusmiljeno. To plat življenja je izkusila na lastni koži, in jo, ko se je vrnila iz »objema teme, drog in alkohola«, neusmiljeno tudi popisovala ...

Glasna prinašalka neposrednosti in iskrenosti

Tereza Vuk je bila kolumnistka in pisateljica, avtorica treh knjig: Creepyatrija, Kolumniatrija in Zakaj ima moj hudič krila. Slednja je izšla po dveh samozaložniških podvigih pri založbi Beletrina, z njo pa se je uvrstila v širši nabor nominacij oziroma deseterico za Delovo nagrado kresnik 2024 – za najboljši roman preteklega leta.

Pri Beletrini so njene kolumne označili za »sočne«, njen avtobiografski prvenec, roman Zakaj ima moj hudič krila, pa za »totalno odpičeno knjigo«, sestavljeno iz poglavij, ki preskakujejo v času, nekaj jih pade v čas epidemije, nekaj pa tudi v avtoričino preteklost. Sama je o romanu dejala: »Knjiga, ob kateri upam, da boste našli delček sebe. In ja, stare mamice se bojo zgražale. Ampak hudič v meni komaj čaka to. Da končno razprostre krila.«

Ko dvajsetkrat zamočiš, kdo ti bo še verjel?