Zdaj pa beri, če moreš

Ljubljana – Nekoč je veljala za bolezen, danes je ena od motenj oziroma specifična učna težava, t. i. vseživljenjski primanjkljaj, ki »nagaja« desetini svetovne populacije ali približno 700 milijonom Zemljanov, med njimi tudi blizu 200.000 Slovencem. Samo lani je v naših osnovnih in srednjih šolah sedelo skoraj 16.000 t. i. usmerjenih otrok ali več kot šest odstotkov šolajočih se.

Če bi slovansko, romansko, germansko … govoreči uporabljali »slikovno« pisavo, kakršno poznajo Japonci in Kitajci, bi bilo na svetu desetkrat manj dislektikov. Kajti biti dislektik pomeni dojemati svet v slikah, zato je prebijanje skozi nize številk in pismenk za ljudi z govornimi, pisnimi, jezikovnimi, zaznavnimi in motoričnimi težavami toliko hujša ovira. Kakšna muka je za dislektike branje, je ponazoril Daniel Britton, angleški grafični oblikovalec, tudi sam dislektik: črkam v helvetiki je odstranil 40 odstotkov linij in oblik – zdaj pa beri, če moreš ...
 

Različnost »bisleksije«

Disleksija je predvsem različnost, pravi stroka. »Malo drugačen« je bil zato tudi včerajšnji posvet Bisleksija v Novem mestu. Tamkajšnja pedagoginja z desetletnimi izkušnjami Mirjana Šafran Blažič že tri leta uspešno blaži oziroma zdravi motnje, kot je disleksija. O metodi, ki jo je prikazala tudi na delavnici, pravi: »Tradicionalni pedagoški pristop 'vaja dela mojstra' je neučinkovit, dokler telo ni čustveno pomirjeno. Zato sem iskala metodo, kako pri otroku doseči čim boljše notranje občutenje varnosti. Pri čemer je pomembno, da ga sam prepozna, ne da mi povemo, kako se mora počutiti. Ljudje smo bitja z elektromagnetnim poljem. Kot obstaja antivirusni program pri računalnikih, obstaja tudi pri ljudeh. Le da ga ne prepoznamo vedno. Na delavnici bom pokazala prav to: kako zagledati svoje elektromagnetno polje, iz njega odstraniti 'virus' in znova delovati po svojem 'izvornem' programu, kjer ni bolečin, težav, napak ...« Po Blažičevi je namreč disleksija napaka v elektromagnetnem polju: »Ko odpravimo vzrok, tudi posledic ni več.«​
 

Govorno-jezikovne motnje gredo v tisoče

V Sloveniji je lani v osnovnošolskih klopeh zaradi različnih motenj – od motenj v duševnem razvoju, slepote, slabovidnosti, naglušnosti, gibalne oviranosti … – sedelo dobrih 11.000 otrok s t. i. odločbo o usmerjanju ali tisoč več kot leto prej. Skupaj z usmerjenimi srednješolci, kot jih imenujejo, je populacija otrok z motnjami že presegla šest odstotkov vse šolajoče se mladine. Če je število otrok na prehodu iz šolskega leta 2015/16 v 2016/17 nekoliko upadlo, pa je skokovito, za kar 1600, narastlo lani.
Natančnih podatkov o tem, koliko je med njimi dislektikov, nima niti šolsko ministrstvo, ki sicer natančno vodi evidenco otrok z motnjami in posledično z odločbami o usmerjanju. Daleč najbolj neizprosne so številke o govorno-jezikovnih motnjah. Te v predšolskem obdobju predstavljajo približno polovico vseh motenj, v osnovni šoli desetino, med dijaki pa okrog štiri odstotke.
 

Drage posledice nepismenosti

Z leti znaki disleksije ne izginejo ali kot pravi dr. Ana Krajnc, avtorica raziskave disleksije med odraslimi, z njo se naučijo živeti. Pomembno je disleksijo prepoznati v otroštvu. Ne le zaradi lažjega premagovanja ovir ob »brezpogojni starševski ljubezni«, temveč tudi zaradi čim zgodnejše pedagoškostrokovne obravnave. Po podatkih nevladne organizacije Dyslexia International bo svet do leta 2030 za učinkovit spopad z disleksijo samo v osnovnem izobraževanju potreboval vsaj tri milijone kvalificiranih učiteljev. V deželah Združenega kraljestva so izračunali, da jim nepismenost povzroči 2,8 milijarde evrov stroškov na leto, vključujoč stroške za socialo, brezposelnost, kazenske prestopnike in posledično tudi za zdravljenje duševnih težav, odvisnosti, zgodnjih nosečnosti …