Zaradi alternativnih kazni so tudi zapori manj natrpani

Ljubljana – Povsem nov pristop pri izvrševanju alternativnih oblik kazni je Slovenija uveljavila pred letom dni. Dovolj za prve ocene in analize, kako se je sistem odnesel v praksi. Direktorica uprave za probacijo Danijela Mrhar Prelić kot najbolj negativno izpostavi pomanjkanje kadra, saj zaradi tega ne morejo v celoti izpolnjevati zastavljenega poslanstva. To je predvsem delo in stik z obsojenci, saj je to za dobre rezultate ključnega pomena.

Slovenija je pri probaciji zaostajala za drugimi državami velike evropske družine, saj smo jo vpeljali kot zadnji. Gre za posebno službo, ki se ukvarja z izvrševanjem kazni v skupnosti oziroma za alternativne oblike kazni. "Kazen zapora se v določenih primerih lahko namesto življenja za rešetkami nadomesti z delom v splošno korist ali s hišnim zaporom. Lahko pa gre tudi za pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, to pomeni, da mora obsojenec v določenem času izpolniti naložene obveznosti, če želi sankcijo zaradi kaznivega dejanja odslužiti na svobodi. Če obsojeni v času preizkusne dobe izpolni vse obveznosti, ne pride do kazni zapora," strne Danijela Mrhar Prelić.
 

Obsojenca ne izvzamejo iz njihovega okolja

Glavni namen takšne oblike kaznovanja je, da obsojencev ne bi več izvzeli iz njihovega okolja in jim s tem še dodatno poslabšali položaja ter da se razbremeni slovenski zaporski sistem, za katerega je že vrsto let znano, da poka po šivih.

Probacijske ugodnosti ni deležen vsak obsojenec, saj se alternativne oblike kazni lahko po veljavni zakonodaji izrečejo le za kazniva dejanja, ki družbi ne predstavljajo hujše nevarnosti. "Ne govorimo o morilcih, posiljevalcih in podobno, kot si javnost včasih napačno predstavlja. Obstajajo zakonske omejitve, kdaj sodišče lahko nekomu odredi delo v splošno korist ali hišni zapor. Pri delu v javno dobro gre za kazniva dejanja, za katere je določena zaporna kazen do dveh let zapora, hišni zapor pa se lahko nadomesti za obsojence, ki jim je sodišče izreklo do devet mesecev zapora."

Alternativno prestajanje kazni v slovenskem prostoru sicer ni nobena novost, a z uvedbo probacije so odpravili težavo in zmedo, ki je bila prej. "Veliko težav pri izvrševanju alternativnih kazni se je pojavljajo zaradi razpršenosti nalog med centre za socialno delo, sodišča, tožilstva, policijo, zapore. Posledice se se kazale tudi v težavnih komunikacijskih poteh in odzivnosti med izvajalci," opiše razliko in ne skriva, da je zdaj tudi možnost zlorab precej manjša. "Oseba ne more več prostovoljno izbirati, kje bi opravljala delo v splošno korist, saj se ga pošlje v primerno ustanovo na podlagi razgovora s svetovalcem in ob upoštevanju drugih okoliščin," dodaja. Izpostaviti velja še, da je delo v splošno korist neprofitno, to pomeni, da obsojenec zanj ni plačan, v organizaciji pa ne sme opravljati pridobitne dejavnosti. Gre dejansko za doprinos družbi. Lani so denimo opravili slabih 600.000 ur dela v splošno korist. Našla se je pa še kakšna pozitivnejša zgodba, saj je kdo na tak način našel zaposlitev ali pa kot prostovoljec nadaljuje z delom v organizaciji.
 

Zgolj stroga sankcija ni odgovor

Na podoben način delajo tudi z obsojenci, ki so jim odobrili pogojni odpust iz zapora. Če komisija prošnji obsojenca ugodi, del kazni lahko odsluži z delom v splošno korist. Praviloma lahko pri nas za pogojni odpust zaprosijo po polovici prestane zaporne kazni, za tiste, ki imajo zaporno kazen od 15 let, pa po 75 odstotkih prestane kazni.

Ker so bile ob uvajanju probacije v slovenski pravosodni sistem primerjave z ameriškim, kjer so pogojno odpuščeni pod nadzorom določenih služb, sogovornica izpostavi, da vzporednic nikakor ne gre delati.

Kar se kaznovalne politike tiče, je po mnenju Mrhar Prelićeve najlažje nekoga zaprti, "a na dolgi rok to pričakovanih rezultatov ne prinese", je prepričana. Ob tem za primerjavo navrže ameriški kaznovalni sistem, ki je zelo strog, in norveškega, ki je eden najmilejših. "V Ameriki je kakšnih 80 odstotkov povratnikov, na Norveškem pa okoli 20 odstotkov. Dokaz torej, da ima ustrezen milejši kaznovali režim na dolgi roki pozitivnejše učinke."

Danijela Mrhar Prelić je z dosedanjim delom probacije zadovoljna, pesti jih le kadrovska stiska, zato med drugim trpi tudi prepotrebno izobraževanje strokovnih delavcev. V ljubljanski in mariborski enoti imajo svetovalci po 120 oseb, za dobro opravljeno delo pa bi jih lahko imeli le tja nekje med 20 in 30. "Torej si predstavljate, kako preobremenjeni so, predvsem, ker je treba za pričakovane rezultate s človekom delati, ga spremljati," sklene. A je tudi na tem področju žarek upanja, saj bodo do konca leta zaposlovali nove svetovalce.