Zakaj ravno plebiscit, zakaj ne referendum?

Razprave o pomembnosti dogodkov, ki so vodili do slovenske državnosti, so po treh desetletjih predvsem stvar zgodovinarjev, kar je prav. Zgodovinarji imajo ta privilegij, da so lahko pametni za nazaj, koristni pa so tudi takrat, kadar kljub temu nimajo prav. Takrat jih lahko opomnimo, da o stvareh osamosvojitve kaj vedo tudi tisti, ki so bili zraven. Pa še tisti, ki so bili zraven, se zlahka sporečejo že o tem, kako je bilo prejšnji dan, kaj šele o tem, kar je bilo pred tridesetimi leti. Ljudje pač verjamejo, kar hočejo verjeti.

Zato je zgodovina tisto, za kar se dogovorimo, da je. Veliki Winston Churchill je bil že za življenja prepričan, da bo velika zgodovinska osebnost. »Zgodovina bo do mene prijazna že zato, ker jo bom napisal sam.« In jo je in še danes so njegovi obsežni spomini temeljno branje vseh, ki želijo razumeti aktualne težavnosti evropskega (ra)združevanja.

A v tistem čudnem poletju 1990 je bilo treba biti pameten za naprej, pri tem pa še prekleto resen, odločen, prepričljiv in navsezadnje tudi pogumen. Brez poguma pri osamosvojitvenih projektih ne gre, ker držav ne delijo na stojnicah velesil ali mednarodnih organizacij, ampak si jo je treba priboriti. In skoraj nikoli ne gre brez orožja in brez žrtev. Kakorkoli se zgodovinarji danes naprezajo interpretirati osamosvojitvene dogodke, dejstva vedno ostanejo dejstva, tudi kadar jih še tako spretno obračajo in sučejo po meri svojih osebnih ali nazorskih prepričanj. Tudi v Svetem pismu imamo kar štiri pričevanja o življenju istega človeka, kar so štiri interpretacije istih dejstev.
 

Pomanjkanje znanja ali poguma

Ključno dejstvo naše osamosvojitve je, da Slovenci svojo prvo državo dobimo šele leta 1991, nismo je imeli nikoli prej, tudi zato, ker je nobena slovenska politična oblast nikoli prej niti zahtevala ni, ne klerikalci ne liberalci in ne fašisti ne komunisti. Ali je našim političnim prednikom primanjkovalo znanja ali poguma ali pa morda obojega, je pri tem manj pomembno. Odločitve za lastno državo nismo imeli vse do tistega 23. decembra 1990, ko se je na enotno pobudo slovenske politike za samostojnost izrekel slovenski narod, ki je bil prvič v svoji zgodovini povprašan o tem, ali si svoje lastne države sploh želi.
 

Bizarni razlog

Ko sem zamisel o izvedbi ljudskega plebiscita tisto poletje prvič predstavil najožjim prijateljem v Socialistični stranki Slovenije, je bilo prvo vprašanje povsem logično: zakaj ravno plebiscit, zakaj ne referendum? Razlog je bil skrajno bizaren. Obstajal je namreč zakon o izvedbi referenduma, ki je bil zelo omejevalen in je predvideval tudi šestmesečno javno razpravo o vsebini referendumskega vprašanja, Sloveniji pa se je takrat že hudo mudilo. Zakaj že?

Zato, ker Demosova vlada, ki je bila sicer nedvomno namenjena izpeljati osamosvojitev, ni kazala znakov, da ve, kaj natanko hoče, niti ni dokazovala sposobnosti, da se na zahtevni projekt osamosvojitve temeljito in pravočasno pripravi. Enako so menili tudi številni prijatelji v Demosu, s katerimi smo si bili tiste čase še posebno blizu. Zato je bila sprejeta odločitev, da z namenom, da se izognemo spreminjanju zakona o referendumu, ob predlogu za razpis plebiscita o osamosvojitvi istočasno predlagamo še sprejetje posebnega zakona o plebiscitu, kar se je že kmalu izkazalo za pomembno odločitev pri skrajšanju časa do razpisa in potem izvedbe plebiscita. Prvi osnutek zakona sta pripravila Darja Lavtižar Bebler in Tone Jerovšek. Pripravili smo se moralno, politično in strokovno ter se z vso odgovornostjo tudi izpostavili.
 

Konjska brca

Naj bom že na tem mestu povsem jasen in povem, da brez Demosa slovenske osamosvojitve ne bi bilo. Naša kritika Demosa in odločitev za pospešitev priprav je bila izraz skrajno resne skrbi, da bomo v ključnem trenutku zgodovine nepripravljeni in brez podpore ljudstva. Braco Rotar je bil še posebno jezen na počasnost vladne ekipe in je pogosto ugotavljal, da se zvezne oblasti v Beogradu resneje pripravljajo na zatrtje naše osamosvojitve, kot se mi sami na njeno izvedbo. Čas je naše skrbi v celoti potrdil.

Filozof Tine Hribar je nekoč izjavil, ali pa zapisal, da je bil predlog socialistov za izvedbo ljudskega plebiscita zgolj »pasja bombica«, brez posebnega vpliva ali posledic. V resnici je bil konjska brca v rit tistim iz Demosa, ki so se osamosvojitvenih nalog lotevali medlo ali pa preprosto premalo pogumno, da bi bili kos naloženim nalogam.

Dejstvo je, da je bil prav zato že kmalu po plebiscitu ključni del vladne ekipe Demosa zamenjan, nazadnje pa je zaradi zamud pri izpeljavi osamosvojitvenih nalog predčasno padla kar celotna vlada. Med posebno zagretimi zaviralci odhoda Slovenije iz Jugoslavije, ki so vplivali na člane Demosove vlade, so bili takrat različni »svetovalci« iz slovenske diaspore, Argentine, Kanade ali ZDA. Izražali so dvome, ali je smiselno »razbijati« Jugoslavijo in trg, brez katerega slovensko gospodarstvo menda ne bo zmoglo. S tem so izražali tudi stališča svojih krušnih domovin, med katerimi ni bilo niti ene, ki ne bi bila izrecno naklonjena ohranjanju Jugoslavije, kakršnekoli že.
 

Zavrnjena pobuda

Demosovo je nasledila prva Drnovškova vlada, v kateri sta bila podpredsednika Jože Pučnik iz SDS in predsednik socialistov, Viktor Žakelj. Borut Šuklje, takrat naš podpredsednik, pa je bil minister za kulturo. Prav ta dva sta bila tista, ki sta skupaj z Ivo Daneuom in žal danes že pokojnim Ivanom Kuharjem v treh zborih takratne Skupščine RS 4. oktobra 1990 predlagala razpis ljudskega plebiscita o neodvisnosti Slovenije.



Pobuda kljub našim prošnjam in prepričevanjem po poslanskih klubih, naj nas podprejo, ni bila sprejeta, predvsem zaradi mencavosti vladajočih in kratkovidnega zanikanja spoznanja, da se nam čas izteka. S tem je bil zamujen dragocen čas za potrebne priprave. A je bilo nazadnje vseeno, ker je bila ljudska volja tako trdna in tako jasna. »Pasja bombica«, ki smo jo socialisti odvrgli v Ljubljani, se je čez dober mesec razletela v Poljčah. Demos je 10. novembra 1990 vendarle sprejel, kar je moral: predlagal je razpis plebiscita o neodvisnosti Slovenije.
 

Očitki o avanturizmu

O vsem tem pričajo dejstva, predvsem magnetogrami razprav v takratni skupščini, s katerimi so predlog socialistov Demosovi poslanci zavračali z očitki o avanturizmu, nepotrebnem izzivanju zveznih oblasti in s tradicionalnim pomislekom, da »čas še ni pravi« in kar je takih fraz, s katerimi se prikriva tradicionalna slovenska cincavost. Predvsem pa so nas zavračali s tezo, da plebiscit sploh ni potreben, ker da se bo »osamosvojitev izvedla z ustavnimi spremembami«. In prav to zadnje nas je še posebno zaskrbelo, ker svet do takrat še ni slišal za pogruntavščino »osamosvojitve z ustavnimi spremembami«, mednarodno pravo in praksa pa tudi ne.

A nazadnje so v Demosu le razumeli naše razloge iz pogosto dolgih in čisto prijateljskih prepričevanj, da ključni razlogi za plebiscit niso samo tehnični in politični, ampak so predvsem strateško varnostnega pomena. Jasno izražena volja ljudstva, da enotno podpira osamosvojitveni projekt slovenske politike, je bila edino, kar je zvezno oblast odvračalo od posega z armado. Tanki JLA bi namreč zatrli slovensko osamosvojitev z izgovorom, da jo je »narodu vsilila peščica politikov, ki so jih zavedli ZDA, EU, Nato«, in podobnimi propagandnimi norostmi.

Nazadnje so tanki vseeno prišli, a niso imeli nobenega izgovora, s katerim bi prepričali kogarkoli razen sebe in nekaj norih poveljnikov JLA, ki so se med vojno izkazali z nesposobnostjo in vojnimi zločini. Na vse to smo mislili pri socialistih, ker je bilo vse to že davno videno ob sovjetskih tankovskih posegih na Madžarskem, Češkoslovaškem in Poljskem.
 

Opozorilo internacionali

In natanko o tem smo Socialistični internacionali, ki jo je takrat še vodil slavni Willy Brandt, napisali pismo z opozorilom, da utegne Jugoslavija zaradi velikosrbskih ambicij Srbije in Slobodana Miloševića razpasti v krvi in državljanski vojni. A nas nihče ni jemal resno, čas pa je spet potrdil, da se nismo motili. Nazadnje smo s plebiscitno enotnostjo šli v vojno proti agresorski JLA in zmagali. V primerjavi z drugo svetovno vojno pa smo bili tokrat zares enotni zato, ker smo bili vključujoči in nismo diskriminirali nikogar, niti tistih, ki jih neodvisnost ni navduševala. Je pa res, da smo že kmalu po koncu vojne ta izpad v političnih obračunavanjih dodobra nadomestili in najbrž celo presegli. Še posebno po slavnem igrokazu v Depali vasi, ki nam vzame vsaj desetletje normalnega demokratičnega razvoja in mirnejšega političnega življenja.
 

Tri ključne točke

Pri vseh pomembnih zgodovinskih dogodkih obstajajo bolj ali manj prezrte usode ljudi in skupin, katerih prispevek je bil bolj ali manj pomemben in na koncu tudi bolj ali manj zamolčan. Vlogo socialistov smo člani takratne stranke delno popisali sami, v knjigi Slovenija proti Jugoslaviji, ki je leta 1992 izšla pri nekoč zelo ugledni založbi Mihelač, ki je danes žal ni več. Delno so o naši vlogi pisali drugi, med zgodovinarji nekateri nič in spet drugi kar veliko. Nihče pa ni povezal treh ključnih točk prispevka socialistov, ki šele skupaj sestavljajo veliko, dosledno in srčno zavezanost socialistov slovenski osamosvojitvi.



Vsaka posebej bi bila lahko naključje ali pa srečna izbira, vse skupaj pa dokazujejo skrbno načrtovan politični projekt. Poleg prve, ki je bila predlog za izvedbo plebiscita, je bila zelo pomembna druga dosledna odločitev socialistov, ki je bila zavrnitev podpisa Deklaracije za mir iz februarja 1991, ki so jo pripravili tisti slovenski politiki, ki niso zares razumeli, kakšen čas živimo in kaj se nam obeta. Socialisti smo kot edina opozicijska stranka zavrnili deklaracijo, ki je bila hkrati mirovniško naivna, a v tistem času presneto nevarna, predvsem pa je bila v nasprotju z vsemi našimi dotedanjimi temeljnimi prepričanji, posebno o tem, da si bo treba neodvisnost izboriti, tudi z orožjem, če bo treba.
 

Brez orožja se ne gre v hosto

Primož Hainz in Jože Smole sta Beograd in srbske težnje, kot tudi realno nevarnost Miloševića poznala neprimerno bolje od mnogih, posebno tistih v Demosu. In prav na tej podlagi smo socialisti nazadnje prišli še do naše tretje usodne osamosvojitvene odločitve, ki je bila podpora zakonu, katerega sprejetje je bilo nujno za nakup orožja tik pred uradno razglasitvijo neodvisnosti. Jože Smole, ki je bil pogosto oster kritik Demosove vlade, je v tistem primeru v sebi obudil strast iz partizanskih časov in se pridušal, da »če bo treba spet v hosto, bo pa treba imeti orožje«. Socialisti smo edini iz opozicije zakon podprli in prispevali odločilne glasove za nabavo orožja. Takratni obrambni minister Janez Janša pa je to korektno priznal in potrdil v svoji knjigi
Premiki.


 

Na pravi strani zgodovine

S prijatelji socialisti smo v odločilnih časih, ali kot bi rekel France Bučar, ko je šlo za »usodne odločitve«, bili na pravi strani zgodovine in opravili svoji skromni politični moči primerno, a hkrati pomembno poslanstvo: prispevali smo k rojstvu Republike Slovenije. Ta država je zdaj naša, v dobrem in slabem, in tako jo imamo tudi radi, v dobrem in slabem. Če bi jo imeli radi samo v dobrem, bi ne bili zvesti svojim načelom.

Vsem prijateljem socialistom, povsod po Sloveniji, kjer smo bili nekoč živahno prisotni, živim in tistim, ki jih žal ni več med nami, namenjam tovariški pozdrav in sporočam hvaležnost za opravljeno delo in požrtvovalnost v nelahkih časih.