Zakaj on in ne jaz?

Kako poteka vključevanje beguncev v slovensko družbo, je težko odgovoriti enoznačno, saj o tem, kako uspešno je, odloča več dejavnikov, tako osebnih kot družbenih. Nikakor pa integracija ni lahka. Ker toliko kot je ljudi, je tudi različnih zgodb.



Množice ljudi, ki so se odpravile proti boljši prihodnosti, so našo deželo skušale zgolj prečkati, med tistimi redkimi, ki so ostali, pa so mnogi obupavali med dolgotrajnim čakanjem na ureditev statusa, vstop na trg delovne sile in ustvarjanje novega življenja v majhni podalpski državi. Med redkimi, ki so ostali, je Ahmed Shibab Hammood. Vsaj malce lažje mu je bilo, ker je ves čas skupaj z mamo, bratom in sestro. Na pot iz Iraka so šli skupaj, po zaprtju begunske poti so se znašli v Sloveniji. »Zaradi jezika in dolgotrajne birokracije je bilo najprej težko, toda zdaj smo se tukaj ustalili,« pripoveduje 22-letni Ahmed. »Vsi skupaj smo dobili status begunca, prav zaradi družinskega sodelovanja pa smo lažje premagali vse ovire.«



Njegova mama ima 50 let, sestra 19 in brat 17. »Brat in sestra sta še v gimnaziji in najhitreje usvajata slovenščino. Jaz študiram na fakulteti za socialno delo in tudi že uporabljam nekaj slovenskih besed, predvsem v pogovoru s prijatelji,« pravi. »Družimo se z ljudmi, ki so prijazni do nas, čeprav smo naleteli tudi na rasiste. Ampak verjetno je povsod podobno, zato se ne smemo preveč pritoževati.«

Novi ljudje s seboj prinesejo tudi novo znanje. Ahmed je lani začel razvijati idejo o tihi sireni, ki bi pripomogla k hitrejšemu umiku voznikov ob srečevanju z vozili na nujni vožnji. Zamislil si je sistem z dvema napravama GPS, ena bi bila v reševalnih vozilih, druga pa v vseh ostalih in ta bi voznike opozorila, da se jim približuje vozilo na nujni vožnji. Tako bi se izognili izgubi časa med reševanjem in prometnim nesrečam na nujnih vožnjah, pa še jakost siren bi zmanjšali.

»Maja lani smo predstavili idejo, zdaj jo razvijamo,« pojasnjuje. »Dogovarjamo se z ministrstvom za zdravje, agencijo za promet in nekaj zasebnimi podjetji. Upam, da bomo prišli do končnega izdelka,« pristavi mladenič, ki tudi upa, da je to začetek nove poti: »Rad bi postal podjetnik. To je moja največja želja.«

 

Od veselja do zavisti

Pri nas se kot begunci niso znašli zgolj ljudje iz Sirije, Iraka, Irana in Afganistana, ampak tudi nekaj Eritrejcev. Večina je mladih fantov, ki v Evropo bežijo pred vpoklicem za služenje vojaškega roka, ki lahko traja tudi več kot deset let. Ker svoje mladosti ali celo življenja nočejo zapraviti v nevzdržnih razmerah, ki vladajo v vojski, raje zbežijo, saj jim drugače grozijo ječa, mučenje in smrt. Zaradi politične represije se proti Evropi podajajo tudi Eritrejci, ki so pred tem zatočišče že našli v begunskih taboriščih v Etiopiji, kajti napeto je tudi v sosednji državi.

Vsaj navidezno je bila eritrejska begunska skupnost v Sloveniji najbolj povezana. Mladeniči so si pomagali, bivali v skupnih stanovanjih, igrali nogomet ali tekli, vendar različne življenjske usode vplivajo na vse. Nekdo je dobil prej status begunca, marsikdo precej kasneje, kakšen med njimi je hitro našel dostojno delo, tretji ga še vedno iščejo, največ težav pa imajo pri iskanju stanovanja, saj se večina muči z nenehnimi ogledi in rasističnimi opazkami najemodajalcev. Ko nekomu le uspe, je veselje veliko, a kaj ko to pri marsikom v skupnosti vzbuja zavist in razočaranje (»zakaj on in ne jaz«), kar razkriva, da smo si ljudje z vseh koncev in krajev precej podobni. V dobrem in slabem.

Eritrejska skupnost se je po letu 2015 precej razrahljala in zredčila, enako velja za druge. Dokler so ljudje med počasnim mletjem sodnih mlinov čakali na razjasnitev lastne usode, so ostali povezani, nato pa si je počasi vsak po svoje začel ustvarjati življenje. Nekateri so dobili službo, drugi so našli ljubezen, tretji oboje, spet četrti so raje odšli naprej v tujino, a vse to so razlogi, da so se posamezniki razpršili na različne poti, nekdanja vsakodnevna druženja pa so se počasi spremenila v tedenska, mesečna, polletna …

Jezik je prva stvar integracije

Največja ovira pri ustvarjanju novega življenja v Evropi je jezik, zato je več Eritrejcev zapustilo Slovenijo in odšlo v angleško govoreče države ali pa v države s precej večjo eritrejsko populacijo, kot je Norveška. Nekaj časa je o odhodu razmišljal tudi 24-letni Tsehaye Teweldebrhan, vendar je kmalu dobil status begunca, uspelo mu je najti primerno stanovanje in službo.

Pri tem mu je najbolj pomagalo znanje jezikov. Že iz Eritreje se je odpravil proti Evropi z dobrim znanjem amharščine in tigrajščine (večina jih zna samo en jezik), na poti je izpopolnil angleščino, v Italiji se je naučil osnov italijanščine, precej hitro je usvojil tudi slovenščino. Prav zato je prvo službo dobil kot pomočnik prevajalca v azilnem domu. »Med azilnim postopkom sem prevajal za vse nove Eritrejce v Sloveniji,« pripoveduje. »Delo je bilo precej rutinsko, saj sem vseskozi poslušal ista vprašanja socialnih delavcev in nato iste odgovore eritrejskih beguncev.«

Toda kar je zanj blagoslov, je za marsikoga prekletstvo. »Če ne znaš slovensko, je težko. Jezik je prva stvar dobre integracije,« razmišlja. »Težko dobiš službo brez znanja slovenščine, preostanejo ti samo težaška fizična dela, zato je več Eritrejcev odšlo proti Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji, tudi proti Skandinaviji. Tam je večja ponudba dela in več možnosti za družabne stike.«

Tsehaye je prepričan, da bi lahko imeli boljše tečaje slovenščine za begunce, a hkrati bi tudi begunci lahko pokazali več lastne pobude. »Premalo je izobraževalnih programov. Tečaj traja 300 ur, lahko bi bil daljši in bolj prilagojen različnim potrebam,« govori v skoraj tekoči slovenščini, ampak malo tišje, kot da mu je narodno. »Govorim dobro, razumem pa skoraj vse. Največ sem se naučil z branjem krajših knjig in gledanjem televizije. Toda marsikdo ne zna praktično nič. Krivda je na obeh straneh, saj bi tudi begunci lahko storili več.«

FOTO: Jasmina Vidmar

Mladi se hitreje učijo

Na znanje jezika nikakor ne vpliva zgolj volja, ampak tudi talent, starost in čas. Lep primer je družina Abdul Munem. Najprej je v Slovenijo prišel oče Mohamed, po pridobljenem statusu begunca in končanem postopku združitve družine pa so mu sledili še žena in štirje otroci. Mlajša dva, oba fanta, sta stara sedem in devet let, sestri pa enajst in trinajst let. In kot so razporejeni po starosti, tako dobro je tudi njihovo znanje slovenščine. Najboljše jo govorita oba fanta, malce bolj se mučita starejši sestrii, največ težav imata oba starša.

»Težko je, ampak tukaj je vsaj varno,« pripoveduje mama Aber. »V Siriji nismo imeli ne vode ne elektrike, prav tako ne službe. Slovenija je bila za nas najprej kot paradiž, toda z vključevanjem v novo družbo so se začeli tudi novi problemi in med njimi je največji prav pomanjkljivo znanje slovenščine.«

Ker nimajo avtomobila, morajo starši povsod z javnim prevozom, k zdravniku, na urade, govorilne ure v šoli, po otroke na krožke … In pri štirih otrocih je velik vsakodnevni izziv že, kako nahraniti štiri lačna usta, zato ob koncu dneva ni veliko časa in volje za izobraževanje. »Ko gredo vsi štirje zjutraj v šolo, se vedno najprej za kakšno uro usedem na kavč, pijem čaj mate in počivam,« razlaga Aber v mešanici slovenščine in angleščine.

»Čeprav smo na varnem, pogrešam mamo, očeta in šest bratov in sester,« se spomni tudi na del družine, ki je ostal v Siriji. »A kljub vsem težavam sem vesela, ko vidim svoje otroke. Zdaj se lahko varno igrajo na ulici, zdravi so in vsak dan imajo za jesti.«