Zakaj govoriti, da nas je premalo, preveč ali ravno prav?

Ko je svetovno prebivalstvo doseglo pet milijard, so leta 1989 Združeni narodi razglasili 11. julij za svetovni dan prebivalstva. Čeprav naj bi bil dan namenjen premisleku o vprašanjih, povezanih s prebivalstvom, se predvsem pogovarjamo o tem, koliko preveč ali premalo nas je, pravi Cesare Ottolini iz Mednarodne zveze prebivalcev.

»Tega dneva ne praznujemo,« nadaljuje Cesare Ottolini, koordinator Mednarodne zveze prebivalcev, v katero so se leta 2003 povezala samoorganizirana združenja in gibanja prebivalcev, zadruge, najemniki, brezdomci, prvotni prebivalci, delavci. »Namesto tega tudi ta dan bijemo boje za boljše življenje, včeraj smo jih in tudi jutri jih bo treba.«

V zvezi po besedah Ottolinija opozarjajo na stotine zgodb ljudi v stiskah, ki govorijo o tem, da potrebujemo drugačen svet. »Soočamo se z globalno stanovanjsko krizo, neenakost in revščina se poglabljata, vse več ljudi je izrinjenih, hkrati pa v njihovem imenu odločajo drugi,« opiše razmere. »In prav o tem bi se morali pogovarjati tudi na današnji dan.«
 

Negotove predpostavke

Ko so v prelomnem letu 1989 v Združenih narodih razglasili 11. julij za svetovni dan prebivalstva, so ga namenili razmisleku o vprašanjih, povezanih s prebivalstvom, in tudi odnosu ljudi do okolja in razvoja. Vse odtlej na ta dan postrežejo z osveženimi podatki o številu prebivalcev in projekcijami za prihodnost. Trenutno nas na tem planetu živi več kot sedem milijard in sedemsto milijonov, do konca stoletja naj bi svetovno prebivalstvo doseglo 11,2 milijarde. Toda ker naj bi se do leta 2070 še nižala stopnja rodnosti, bo to dolgoročno prineslo upad. Po projekcijah Europop2019, ki jih je na predpostavkah o rodnosti, umrljivosti in meddržavnih selitvah pripravil evropski statistični urad, naj bi število prebivalcev Slovenje naraščalo še do leta 2024, nato pa je predviden počasen upad.

Toda ker so, kot še navajajo pri statističnem uradu, projekcije sestavljene »iz vrste predpostavk, ki so pogosto zelo negotove«, so »le eden od možnih scenarijev za prihodnost«.

Da je osredotočanje izključno na nadzor nad številom prebivalstva problematično, saj ima politične posledice, pri tem opozarja geograf in antropolog David Harvey v eseju, objavljenem leta 2010 na spletni strani Podnebje&kapitalizem. Ideje o okolju, prebivalstvu in virih namreč niso nevtralne, ampak v svojem izvoru politične in imajo politične učinke. Razprava o prenaseljenosti in o tem, da ni vsega dovolj za vse, tako po njegovem sporoča, da je nekdo nekje odveč. Toda če to razlago sprejmemo, opozarja Harvey, in hkrati vztrajamo pri obstoječih kapitalističnih odnosih, so politike razredne ali etnične represije neizogibne, kot so na globalni ravni neizogibne tudi politike imperializma.
 

Vizija za prihodnost

Z veliko optimizma se je v zgodnjih 70. letih slavilo prelomnico štirih milijard prebivalcev, danes, ko je število skoraj podvojeno, pa je odnos povsem nasproten, razmišlja antropologinja dr. Irena Šumi. »Rast populacije zbuja skrbi, pa tudi predloge za 'rešitve' problema, ki so mestoma kar grozo zbujajoče.« Toda če, kot pravi, pustimo ob strani še bolj zmedeno razpravljanje etničnih supremacistov, da je globalne populacije preveč, 'naše' nacionalne pa premalo, v aktualnih razpravah ni ključnega vprašanja, in sicer, za kaj, za kateri namen nas je premalo ali preveč ali ravno dovolj. Več dejstev je po njenem skrb zbujajočih.

»Polovica človeštva živi ob morskih obalah in povzroča onesnaževanje oceanskega sistema. Tam je tudi znaten del jedrskih elektrarn, in oboje postaja vse bolj strašljivo zaradi klimatske krize. Potem so tu še nasledki kolonializma in neokolonialnih politik, ko se Evropa, denimo, stara, večina neevropskega sveta pa živi v valovih visoke smrtnosti v vseh starostih in hkrati visoke natalitete,« poudarja Irena Šumi. Neuspešnost razprav o rasti prebivalstva ima zato po njenem zelo razviden vzrok, to je globalizirani neoliberalni kapitalizem, ki ne dopušča nikakršnega demokratičnega globalnega koordiniranja, planiranja in vizije za prihodnost.

»Elite globalnega severa, ki hočejo obdržati svoje absurdne privilegije, izvzetost iz vsakršne zakonodaje ter kopičenje milijard osebnega bogastva, rešitev vidijo v tako ali drugače načrtovani depopulaciji, to pa prepuščajo kar svojim somiljarderjem, ki si domišljajo, da so njihove neofevdalistične, fašistoidne blodnje znanstveno podprt socialni inženiring,« opozarja antropologinja, pri čemer dodaja, da Bill Gates tudi ni edini, ki svoje močno profitabilne dobrodelne ustanove vprega v uresničevanje grotesknih »vizij«. Zato bo, meni Irena Šumi, razprava o tem, ali nas je preveč, premalo ali ravno prav, zares mogoča šele, »ko bomo imeli realistično vizijo globalnega postkapitalizma«. In z njo se, kot dodaja, zelo mudi.
 

Možnost

»Drugačen svet od sedanjega, ki bo temeljil na solidarnosti, medsebojnem spoštovanju, stanovanjski pravici kot temeljni človekovi pravici, na redistribuciji bogastva, je možen,« je prepričan Cesare Ottolini. Tudi o tem bodo govorili na prvi globalni spletni skupščini prebivalcev, ki bo konec tega meseca. Ker se je uprl deložaciji migrantske družine, mu sicer v Italiji grozi zaporna kazen. Ob njem bo prihodnje leto na sodišču še 64 aktivistov, ker so se tudi oni uprli prisilnim izselitvam revnih in borili za pravico do stanovanja. Toda ni treba odnehati, pravi Ottolini. »Vse, kar smo doslej izbojevali, je dokaz, da če se povežemo in združimo, se da.«