Začetek delovanja srčnega inštituta se oddaljuje - otroci v tujino?

V vladnem aktu o ustanovitvi Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni piše (NIOS), da bo ta začel delovati 1. julija, a se to po besedah kirurga Igorja Gregoriča ne bo nujno zares zgodilo do takrat. Ali bi bilo res bolje vse otroke pošiljati v tujino, kot je dejala Zdenka Čebašek Travnik, predsednica zdravniške zbornice? Ali jo stroka podpira?

Do poletja bo zagotovo zaživel administrativni del inštituta, medtem ko se utegne začetek kliničnega dela zavleči. »Če smo 15 let reševali problem otroškega kardiokirurškega programa, potem verjetno ne bo hudega, če se zadeva za kak mesec zamakne«, je dejal Gregorič, ki je bil na ustanovni seji inštituta pred dnevi imenovan za predsednika sveta tega zavoda. Delo bo prek video konference spremljal iz Houstona, kjer dela na univerzitetni kliniki Memorial Hermann Hospital, redno pa bo hodil tudi v Ljubljano. Iz teksaške bolnišnice se je na Gregoričevo povabilo v ljubljanskem UKC ta teden mudil kirurg Jorg Salazar, direktor tamkajšnjega pediatričnega kardiokirurškega oddelka. Predstavil je, na kakšen način delujejo centri za zdravljenje otrok s prirojenimi srčnimi napakami, ki se ga trudi v Sloveniji postaviti Gregorič. Salazar je že pomagal pri ustanavljanju podobnih centrov v tujini. Gregorič je povedal, da z UKC Ljubljana pri formiranju inštituta odlično sodelujejo. Prehod kadrov na NIOS po njegovem ne bi smel predstavljati večjih težav.

 

5000 otrok v tujino?

Nekaj kadra bodo sicer res lahko dobili v kliničnem centru, a za delo ključnih zdravnikov (intenzivistov, kirurgov in kardiologov) ne bo lahko najti. Gregorič je povedal, da Inštitut nima sklenjene še nobene pogodbe s strokovnjaki, da pa se intenzivno dogovarjajo z mnogimi. Inštitut bo torej začel delovati takrat, ko bodo imeli po Gregoričevih besedah vse elemente, ki bodo zadoščali varnosti bolnikov.

Gre za 4400 ambulantno pregledanih otrok s srčnimi boleznimi na leto, 500 otrok, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje, več kot 5000 ultrazvočnih in drugih preiskav ter 80 otrok, ki potrebujejo operacijo. Ali bi bilo bolje, da bi Slovenija pošiljala vse te otroke v tujino, kot je dejala ta teden predsednica zdravniške zbornice Zdenka Čebašek Travnik?
 

Prof. dr. Klokočovnik, predstojnik oddelka za kardiokirirgijo UKC: To bi bil polom. Naredili bomo vse za otroke.

Predsednica zbornice sedi v pisarni in misli, da vse ve. Kako bi lahko vozili vse otroke v tujino? Pred tednom dni sem operiral otroka, starega tri dni. Moral sem, čeprav sem kirurg za odrasle. Bilo je urgentno. Umrl bi, če ne bi bilo tukaj kirurgov in bi bil odvisen od pomoči v tujini. Program v Sloveniji mora biti in teče in zagotavljam, da bo tekel. UKC ima 60 let tradicije na področju kardiokirurgije  in zaradi psihopatskih odnosov posameznikov in faušije dejavnosti ne bomo kar opustili. To bi bil polom, ki se ne sme zgoditi. Prepričan sem, da se bomo z Nacionalnim inštitutom, ki še ne deluje, dogovorili. Od Gregoriča bomo z veseljem sprejeli vso pomoč, a dejavnost mora ostati znotraj UKC. Ni dovolj kadra, da bi imeli dve instituciji. Prav tako ne moreš v isti inštituciji plačevati zdravnikov povsem različno, nekatere s 100, druge s 1000. Drugače bi bilo, če bi bil ustanovljen zasebni inštitut. Pa ni. V UKC bomo naredili vse, da si dejavnost opomore.
 

Prof. dr. Zlatko Fras, predsednik Združenja kardiologov Slovenije: Vseh otrok ne moremo pošiljati v tujino.

Ni prava rešitev, da bi vse otroke pošiljali v tujino. Dva milijona ljudi mora imeti pediatrično kardiološko službo in intenzivo, za kirurgijo pa lahko regije različnih držav združijo moči in sodelujejo. To Evropa spodbuja. Kot avtonomna inštitucija bi se morali povezati z nekim centrom, bodisi na zahodu s Padovo bodisi z Zagrebom. Če bi naša država segala do Padove, bi bilo normalno, da otroke operiramo tam. Mi smo del EU. Število otrok, ki potrebujejo kardiologa, pa je tolikšno, da jih je nemogoče pošiljati v tujino. Zdravniška zbornica bi lahko sestavila svojo ekspertno skupino, da bi pridobila mnenje, ki bi ga predsednica zastopala. Združenja kardiologov ni o tem nihče nič vprašal. Težava se izkorišča v politične namene.

Prof. dr. David Neubauer, predsednik Razširjenega strokovnega kolegija za pediatrijo: Na raven nerazvitih držav.

Ne morem verjeti, da bi predsednica zdravniške zbornice sama od sebe predlagala, da pošilja Slovenija vse na srcu bolne otroke v tujino. Najbrž seje naslonila na mnenje odbora za strokovno-medicinska vprašanja. Ta odbor običajno najprej vpraša za mnenje razširjeni strokovni kolegij, a tokrat niso nič vprašali. Nazadnje smo bili vprašani o otroški kardiokirurgiji pred dvema letoma. Naše mnenje je bilo, da najtežje primere pošiljajo v tujino na operacije, druge operirajo pri nas tuji strokovnjaki, domači pa se od njih učijo. Da bi na stotine otrok, ki potrebujejo pregled dobrega kardiologa, pošiljali v tujino, je nedopustno. Slovenija bi s tem zdrsnila na raven nerazvitih držav.
 

Gordana Živčec Kalan, nekdanja predsednica zdravniške zbornice:
Bomo ukinili tudi gasilce?

Ni naloga predsednice zdravniške zbornice, da komentira in kritizira odločitve vodstva UKC Ljubljana. Od zdravniške zbornice se že več kot leto dni njenega mandata pričakuje, da izpelje postopke in nadzore skladno z zakonodajo. Ne pa reči, da se ne da. Zbornica mora pomagati pri iskanju rešitev za ohranitev zdravljenja na srcu bolnih otrok v Sloveniji. Opustitev programa, kot predlaga Zdenka Čebašek Travnik, bi Slovenijo vrnila v čas pred 2. svetovno vojno. Predvsem pa si kot urgentna zdravnica ne predstavljam, kako oskrbeti otroke, ki vsakodnevno potrebujejo kardiološko obravnavo. Bomo iz Postojne namesto v Ljubljano vozili otroke na pregled v Padovo? Norost! Zaupam vodstvu UKC, da bo z ukrepi in rešitvami, ki jih bo sprejel, pomagal razvoju slovenske medicine in bolnikom. Ukinitev zdravljenja na srcu bolnih otrok v Sloveniji je podobno, kot da bi ukinili gasilce. To sta službi, ki omogočata za preživetje!

Andrej Možina, nekdanji predsednik zdravniške zbornice: Sploh ne vedo, kaj so naredili.

Nikakor ni vloga zdravniške zbornice, da predlaga ukinitev otroške srčne kirurgije v Sloveniji, pač pa da skuša pomagati za ohranitev. V mojem času smo to poskušali. Ni šlo. Menim, da se zdravniki, kot so Tomaž Podnar, Samo Vesel, Borut Geršak in drugi zdravniki, ki so sodelovali v tem programu, sploh ne zavedajo, kaj so naredili. Si predstavljate, kaj to pomeni za Slovenijo, če zapre ta program? In kako slab sloves so naredili slovenski kardiologiji v Evropi! Za njih smo krivi vsi drugi, a to ni res, za svoje odnose so krivi sami.

Kaj zdaj narediti?

Prof. Igor Gregorič ponuja možnost, da bi bili v isti hiši eni zdravniki bolje plačani kot drugi. Tudi če pristanemo na to – kje dobiti kader? Kdo bo delal v še vedno sovražnem okolju? Niti nadzorni zdravniki iz tujine nočejo več niti slišati za Slovenijo. Kdo iz tujine bi sploh hotel delati v še vedno sovražnem okolju?

Če bi bil minister, bi dal Gregoriču vsa pooblastila, da pokliče nazaj vse mlade zdravnike, ki so iz otroškega srčnega programa odšli in jih vpraša, ali bi se vrnili pod novimi pogoji dela. Dati jim je treba mesec ali dva, da se odločijo. Če mladi slovenski zdravniki, ki so odšli v tujino, pod vodstvom mednarodno izkušenega Gregoriča niso pripravljeni slediti in prepoznati, da bi kot pravi tim kardiologov in kardiokirurgov lahko razvili slovensko otroško srčno kirurgijo, ni pomoči. Potem bo res treba zapreti vrata. To ni enostavno. O tem bo moral razpravljati zdravstveni svet, razširjeni strokovni kolegij za kardiokirurgijo, zbornica. Potrebna so leta in leta, da vrneš ugled stroki. Sploh se ne zavedajo, kaj so naredili! Kardiologi so odgnali vse kirurge, zdaj pa so še sami odšli. Res žalostno.