Z reševalnimi roboti do najmanjše celine

Dve ekipi mladih mehatronikov celjske srednje šole za strojništvo, mehatroniko in medije danes potujeta proti Avstraliji, kjer ju čaka nekaj peklenskih dni. Svetovno prvenstvo RoboCup, kamor odhajata tudi ekipi iz mariborske srednje elektro-računalniške šole, je skupek neprespanih noči, kravžljanja možganov in timskega dela. Roboti, ki so jih za dogodek »urili« vse leto, bodo morali pokazati reševalne sposobnosti.

RoboCup ima okoli 30 kategorij. Nekateri roboti na primer igrajo tudi nogomet, vse slovenske ekipe pa so se osredotočile na kategorije, ki rešujejo življenje. Njihovi roboti morajo voziti po težkem terenu, zmotiti jih ne smejo niti pesek niti klanci, prepoznati in rešiti morajo »žrtve«, nekateri morajo zaznati plin v prostoru, naloge se razlikujejo po kategorijah.


 

Vsaj ponovitev lanskega uspeha

Ena od ekip srednje šole Šolskega centra Celje si je priborila pot v Sydney v finalu lanskega svetovnega prvenstva v Kanadi, kjer so bili četrti in najboljši Evropejci. Dijak četrtega letnika Florijan Plohl tudi letos pričakuje čim boljši rezultat in vsaj ponovitev lanskega četrtega mesta. »Po lanskih izkušnjah vemo, kaj vse še potrebujemo. Bomo pa morali kakšne popravke robota narediti tudi med tekmovanjem, ki traja pet dni.«

Plohl s Tomažem R. Zagožnom, Žanom Marinškom in Marcelom Urankarjem tekmuje v kategoriji hitrih reševalnih robotov. »Cilj teh tekmovanj je, da se razvijajo reševalni roboti. Torej za reševanje v potresih, poplavah … Zato so na poligonih težki tereni, klančine, tudi pesek se lahko pojavi, na robotu je geotermalna kamera. Z robotsko roko mora odpirati ventile, s kamero dekodirati QR-kode, zaznati prisotnost ogljikovega dioksida,« je naštel Plohl, ki je programer, zadolžen za senzoriko.


 

Štiripogonski malčki

V drugi celjski ekipi so dijaki Jakob Kolenc, Martin Močnik in Jaša Samec. V njihovi kategoriji mora robot voziti po črtah, je pojasnil Močnik. »Na križiščih mora zaznavati zeleno barvo in pri njej zavijati. Ima prepreke, kot so hitrostne ovire. Na koncu labirinta ga čaka poligon, kjer pobira žogice. Te predstavljajo žrtve. Rešiti jih mora na varno območje in ga v celoti prečesati ter tudi s senzorji preveriti, ali so 'ljudje' še živi.«

Ekipa se je uvrstila na svetovno prvenstvo po lanski zmagi na državnem. Takrat so imeli robota iz lego kock, letošnjega so natisnili s 3D-tiskalnikom. Robot ima pogon na vsa štiri kolesa, v klanec dodaja hitrost, je pojasnil Močnik in dodal, da je imel največ dela programer Jaša Samec, ki je prebedel veliko noči. Samec je hudomušno pripomnil, da ni pil kave, ampak znano energijsko pijačo. Večino programerskega znanja je dobil na spletu. »V šoli smo imeli premalo za tako tekmovanje. Tega je največ na spletu.«



Robote, ki so jih vse leto dodelovali, bodo na 22-urni vožnji do Avstralije imeli v ročni prtljagi. Taka tekmovanja so tudi logistični in finančni zalogaj. Kljub temu so za mlade neprecenljiva, je poudaril Matej Veber, eden od mentorjev. »Ko prideš tja, vidiš, kako smo majhni. Kaj vse je še mogoče in kaj odprto. Otrokom se odprejo obzorja.« Lahko se rodijo najboljše ideje, ki prinesejo tudi zmago na tekmovanju. Ta je cilj, so z nasmeškom sklenili dijaki.