Z Ralfom Schumacherjem na briških gričih

Letošnjih 6300 ton pridelanega grozdja zadružne Kleti Brda je količinsko povsem zadovoljiva letina, še bolj pa so strokovnjaki zadovoljni s kakovostjo. Trgatev se v prvem oktobrskem tednu počasi zaključuje, z briških trt pa je grozdje tokrat pomagal trgati tudi nekdanji nemški avtomobilistični zvezdnik Ralf Schumacher, ki postaja ambasador rebule.

Brici so ponosni na dolgo tradicijo svojih prednikov, zato prav vse grozdje trgajo ročno. »Že s trgatvijo lahko naredimo veliko kakovostno razliko v končnem izdelku,« je sredi brajd na domačiji Koncutovih v Hruševju zadovoljno poudaril enolog Kleti Brda Darinko Ribolica.



Le z ročnim trganjem se namreč lahko pobere zdrave, čiste in kakovostne grozde: »Pri nas trgajo večinoma izkušeni ljudje. Najete delovne sile v Brdih praktično ni, na pomoč prihajajo le sorodniki in prijatelji. V klet pride na prikolicah zelo malo poškodovanega ali gnilega grozdja, zato so prebiralne mize skoraj nepotrebne.« Predelava takšnega grozdja je lažja, potrebna je le nujna minimalna količina žvepla, fermentacija lahko poteka pri nižjih temperaturah. »Rezultat je sveža, sadna, čista linija vonja in okusa brez deviacij. To je naša sreča,« dodaja.

Okus rebule

Količinsko bi sicer lahko na terasastih briških gričih pridelali bistveno več grozdja, toda trte nosijo minimalno količino, kot bi ga lahko sicer. »Prehrana tega grozdja je tako optimalna, s tem pa tudi dozorevanje. Z velikimi pridelki dobimo vino, ki je namenjeno hitri in poceni potrošnji za nezahtevnega kupca.«



Lani je štiristo vinogradniških družin, ki so članice zadruge, pridelalo rekordnih 9540 ton grozdja, medtem ko je dolgoletno povprečje 7500 ton. Kljub letošnji malce podpovprečni beri zaradi nizkih spomladanskih temperatur in delno tudi junijske toče si v kleti ne belijo glave. Vinogradniki so namreč zelo zadovoljni predvsem s kakovostjo rebule, ki so je količinsko pridelali največ.

Nekaj kilogramov tudi s pomočjo mlajšega od slovitih bratov Schumacher. Ralf je pred časom iskal vina za svojo mediteransko restavracijo v Bergheimu v bližini Kölna in v eni izmed salzburških restavracij naletel na rebulo briške kleti. Takoj je navezal stik: »Razlog je zelo preprost – okus te rebule mi je zelo všeč. Iskal sem namreč lahko, kakovostno in tudi pitno vino.«

V Nemčiji so slovenska vina še precej neznana, priznava, zato je z veseljem sprejel vlogo ambasadorja, poslovno sodelovanje s kletjo pa že po nekaj obiskih precej nagradil še z drugimi sortami za novo blagovno znamko Schumacher selection. Izbral je še klasično penino, poleg rebule še sauvignon blanc, chardonnay iz sodčkov barique, modri pinot, cabernet franc in briško posebnost pikolit. »Gosti restavracije so rebulo zelo dobro sprejeli. Nekateri se malce čudijo, zakaj ne spodbujam pridelovalcev italijanskih ali francoskih vin. Zato je sodelovanje s Kletjo Brda dobro za obe strani.«

Obnova vinogradov

Nekdanji dirkač s šestimi zmagami v formuli 1 je le eden v mozaiku tujih poslovnih partnerjev. S tokratno trgatvijo je namreč klet utrjevala vezi še s partnerji iz ZDA, BiH, Srbije, Italije in Velike Britanije, ki je poleg Kitajske čedalje pomembnejši trg za briškega zadružnega vinarja, največjega slovenskega izvoznika vin. »Prav izvoz vrhunskega vina v steklenicah je tisto, kar želimo dopovedati tudi preostalim slovenskim vinarjem. Izvoz je nujen za preživetje in gospodarski razvoj te panoge. Če želimo imeti v Sloveniji tudi čez 15 let vsaj približno enako število hektarjev vinogradov in skoraj 3000 vinogradnikov, ki jim je to glavna gospodarska dejavnost,« je opozoril direktor Kleti Brda Silvan Peršolja.



Prepričan je, da to lahko dosežejo tudi s trajnostnim razvojem, kjer bodo člani zadruge za svoje vinograde skrbeli tudi čez desetletja. »Takšna naravnanost se mora nadaljevati tudi v kleti, ki je največja organizacija v tem okolju, in kar se tukaj zgodi, ima vpliv tudi zunaj nje,« je dejal.

To bo resda lažje doseči, zdaj ko kmetje nekaj let vendarle tudi dobijo pošteno plačilo za grozdje. Razpon cen se letos giblje med 40 centi in 1,2 evra za kilogram, povprečna odkupna cena pa znaša približno 60 centov. »Najboljši pokazatelj, kako je s plačilom grozdja, je obnova vinogradov. V kriznih letih obnove praktično ni bilo več, vinogradnikom pa smo plačevali po 30 centov za kilogram. Cena odkupa je zdaj bistveno višja, primerljiva s ceno na drugi strani meje. Plačila so redna vsak mesec in zadnja tri leta se kmetje praktično ne pritožujejo več,« je sklenil Peršolja.