Vsi so bili zadovoljni, da se jim ni bilo treba ukvarjati s kulturo

Peter Kolšek, pesnik in kolumnist, je bil dolgoletni urednik kulturne redakcije na Delu in je vsekakor zelo dober poznavalec kulturne scene v Sloveniji in vloge, ki jo je imela kultura v osrednjem slovenskem časopisu.
Veso Stojanov

Kaj je bilo Delo, ko ste se v njem zaposlili?

Delo je bilo takrat, ko sem prišel, bilo je to spomladi 1987, brez dvoma najpomembnejši časopis v Sloveniji. Tedaj se je že kazalo, da gre z nekdanjo skupno državo navzdol. Vedno glasnejše so bile oporečniške oziroma kritične skupine in to se je poznalo na Delu. A če govorim s stališča kulture, so bili to časi, ko ta ni nikogar več zanimala. Kar je bilo po svoje dobro, ker je lahko kultura pač zadihala na novo. Nihče je ni utesnjeval. Nekaj časa je bila to v časopisu stran, ki se je naslavljala kot Kultura, šolstvo in znanost. Vse je bilo pod eno streho in stlačeno na eno stran, kar pomeni, da kultura v tem elementarnem pomenu besede ni prav globoko dihala oziroma ni prišla do izraza.
Ko sem prišel v redakcijo, so bile tam ugledne gospe novinarke Vesna Marinčič, ki je bila sicer na bojni nogi z vsemi uredniki in tudi z mano, potem Stanka Godnič, Alenka Puhar, ki je bila članica različnih redakcij, a je večinoma sedela v kulturi. Marjan Zlobec je bil nekakšna maskota redakcije in je vso svojo kariero »dinamiziral« redakcijo, če lepo povem – z drugimi besedami, z njim smo se kar naprej kregali in on z nami. Bilo je malo naporno in malo zabavno. Kulturna redakcija je bila konec osemdesetih obilna. Vanjo so sodili tudi nekateri novinarji, ki so bili sicer dopisniki, denimo Stane Stanič iz Beograda – potem je bil minister za informiranje v prvi Demosovi vladi, del redakcije je bil tudi Lojze Kante, dopisnik iz Trsta, ki pa ga nikoli nismo videli v redakciji, potem je bil tu še France Fosterič iz Maribora.

Kdaj ste postali urednik?

Takrat so se uredniki na kulturi menjavali dokaj hitro. Ko sem prišel, je bil poslovodeči Janez Strehovec, ki je bil tedaj eden mlajših propulzivnih kritičnih intelektualcev, a je potem kmalu kar na lepem zginil z Dela in odšel v akademske vode. Potem je za kratek čas zadeve v svoje roke prevzel Marjan Zlobec, za njim Jože Horvat. V začetku devetdesetih let sem jaz prevzel urednikovanje. Takrat sem tudi razbil to troedinost kulture, šolstva in znanosti. Ta struktura se je takrat precej razmajala, ker so se šolske teme pojavljale tudi na drugih časopisnih straneh, oblikovala se je tudi priloga Znanost po zaslugi kolegice Silvestre Rogelj Petrič. Zato sem predlagal, da se osamosvoji še šolstvo, in kultura je postala samo kultura. Takrat je bilo to popolnoma prosto področje, nihče nas ni »nadziral«, nobenih direktiv ni bilo, vsaj jaz se ne spomnim, da bi kdorkoli kadarkoli govoril, kako naj pišemo, kako in kaj naj delamo, kaj naj puščamo ob strani. Tedaj je bila pač glavna notranja politika, razpad Jugoslavije, vzpostavljanje državnih institucij, in kultura ni bila v prvem planu. Saj tudi prej ni bila, bila pa je pač en podsistem, ki je sodil h glavnemu sistemu in ni bil avtonomen.

Se je v devetdesetih potem kaj spremenilo?

Lahko rečem, da so bila devetdeseta leta lepi časi, itak so bili lepi časi za samo Delo, to je bil cvetoč čas, zlata doba. Vse je rastlo in se razvijalo, denarja je bilo dovolj. Nihče ni ničesar omejeval, vsaj ne da bi jaz vedel, potovali smo naokrog, hodili na predstave, knjižne sejme, festivale. Kar zadeva domačo kulturo, smo se trudili pokrivati vse bistveno, kar se je zgodilo v državi. Zanimivo je, da je bilo nekaj časa tako – ali pa si jaz zdaj samo domišljam – da se je zgodilo približno toliko dogodkov, kolikor jih je šlo v časopis. Imeli smo občutek, da smo pokrili vse najpomembnejše dogodke. Saj jih tudi ni bilo toliko. Kultura se je tedaj po osamosvojitvi tudi postavljala na noge. Pojavljati so se začele številne oblike neinstitucionalne kulture, vse je brbotalo, bilo je živahno, ampak do sredine 90. let smo nekako obvladovali, da je bilo v časopisu vse, kar se je v državi zgodilo na področju kulture in je bilo vredno časopisnega poantiranja. Potem se je začelo to ravnovesje spreminjati, dogodkov je bilo vedno več, zato sta nas začela časopisni prostor in tudi kadrovska zasedba – čeprav nas ni bilo malo – omejevati, da nismo zmogli več vsega. Tako se je začelo dogajati, da je bilo treba – kar je bilo seveda normalno – vse počasi selekcionirati. O čem bomo pisali in o čem ne. Potem je urednikovanje šele dobilo svoj smisel.

Ampak tedaj se je spremenil tudi način poročanja o kulturnih dogodkih?

V skladu z modernim novinarstvom je postala ažurnost vrednota. Aktualnost in poantiranje tistih dogodkov, ki so veljali za atraktivne. Prej tega ni bilo. Prej si pač imel gledališke premiere, a ocene in kritike so bile napisane čez kakšen dan ali celo teden dni. Potem se je spremenilo toliko, da smo se bolj ažurno odzivali na takšne dogodke. Pokrivati smo jih začeli tako, da smo po premieri ali koncertu še isti večer napisali o tem nekaj stavkov v časopisu. Atraktivni so postali filmski festivali. Prej so v Sloveniji posneli dva ali tri filme na leto in o vsakem se je pisalo na dolgo in široko, od prve klape naprej. Dvajset let pozneje pa so razmere take, da niti ne zabeležimo vseh filmov, ki nastanejo. Ker je produkcija dosti večja. To je bila res zlata doba novinarstva nasploh, za kulturo pa še posebej. Nekako smo pač krojili kulturno stran na novo. Malo smo se zgledovali po tujih časopisih, a ne preveč.

In kakšen je bil odziv kulturne srenje?

Glede na to, da je bilo Delo v tistih časih resnično vodilni časopis, ki so ga vsi brali, so bili odzivi veliki, temu primerni so bili tudi pritiski. Vsi so hoteli biti v časopisu. Pod pritiske mislim na telefonske klice pa zamere ... Treba je bilo krmariti med njimi. Eni so bili bolj vztrajni in so si upali več zahtevati, drugi so delali bolj po tihem. Urednik mora presoditi, kaj je tisto, kar je vredno poudariti, in kaj ne.

Kakšen pa je bil pomen kulture znotraj samega časopisa?

Nihče na časopisu se ni vtikal v naše delo. Po mojem so bili vsi zadovoljni, da se jim ni bilo treba ukvarjati s kulturo. Če si koga srečal v dvigalu ali kje drugje, je bilo edino, kar so znali povedati o kulturi, Aškerčev citat: »Kultura in prosveta to naša bo osveta.« S tem mi je uredniški vrh dal blagoslov – delaj, kar hočeš. Resnično ni bilo nikogar, ki bi ga kultura res tako zanimala – mislim na urednike – da bi imel svojo predstavo, kako naj bi bila videti. Zadnji, ki je bil na Delu siva eminenca kulture, je bil Tit Vidmar, a on je umrl konec osemdesetih.

Z redakcijo kulture so bili tesno povezani tudi Književni listi?

Ja, Književni listi so tudi ena od Delovih institucij. V njih se je vse od ustanovitve Književnih listov leta 1978 pojavljala etablirana slovenska kultura in se je tudi rahlo partijsko impregnirana objavljala. Tam je kraljeval, denimo, Matej Bor, pa razni avtorji, ki so prosperirali znotraj socializma. Da ne bo pomote, bili so res umetniki. Seveda pa modernizem, ki je razsajal po literarnih revijah, v prvih letih ni imel dostopa oziroma domovinske pravice v Književnih listih. Nekaj zaradi Tita Vidmarja, pa tudi Zadnikar ni bil preveč navdušen nad modernimi smermi. Bili so bolj tradicionalisti in tako so pač delovali, ampak takšni so bili v glavnem tudi bralci Književnih listov. To se je potem v devetdesetih letih, še pod Zadnikarjem, začelo spreminjati.

Kako se je začel kresnik? To je Delova najprestižnejša nagrada.

Pri rojstvu te nagrade Delo ni imelo nič. To je bila izključno stvar Društva pisateljev Slovenije oziroma Vlada Žabota, ki se je tega spomnil in leta 1991 izpeljal ta dogodek. Mi smo ga z vsem dolžnim pompom pokrili na Razkrižju. Potem se je kmalu, ne spomnim se več, kdaj, pojavila ideja, da bi nagrado dalo Delo in bi s tem imelo tudi pravico za sestavo žirije. Nisem povsem prepričan, a dozdeva se mi, da je bila to ideja Bogi Pretnar. DSP je to idejo sprejelo s široko odprtimi rokami, saj društvo ni imelo potrebnega denarja, Delo pa ga je imelo. In tudi logično je tako, saj tudi po svetu mnogi časopisi podeljujejo literarne nagrade. Potem je bilo nekaj let tako, da je Delo imelo vpliv na sestavo žirije in denarno nagrado – tedaj je bilo to 5000 nemških mark. Za tiste čase je bila to kar ugledna vsota denarja. Literarne nagrade so bile takrat razmeroma nizke, pa tudi danes ni nič drugače.
Potem se je vedno bolj kazalo, da ta prireditev ne potrebuje samo žirije in nagrade, temveč tudi širšo podporo, da začne dobivati elemente spektakelskega dogodka, ki nekaj stane. Ko se že ni vedelo, kdo pije in kdo plača, sem leta 1997 Titu Doberšku, tedanjemu direktorju Dela, predlagal, da formalno posvojimo to nagrado. Mislim, da je nekaj podobnega Juretu Apihu omenjala tudi Bogi Pretnar. Tako je Delo postalo lastnik te nagrade in nastala je Delova nagrada kresnik. Jure Apih je kot inovativen človek to z velikim veseljem pograbil in iz podelitve naredil vraga in pol. Šli smo na Rožnik, tja smo povabili diplomatski zbor, politike, kulturnike, ugledneže … Delo je iz tega naredilo zase uspešno promocijsko zgodbo in jo začuda še zdaj drži pod svojo streho. Za kulturno redakcijo je bila to hvaležna naloga. Mi smo predstavljali nominirance in zmagovalce. Ta sistem podeljevanja, od nominirancev, žirije, dramatičnosti čakanja na zmagovalce, vsa širina prireditve, kaj se bo na Rožniku jedlo … vse to je plod dela Bogi Pretnar. Moja zasluga je samo ta, da sem takrat, ko je bila zadeva nekako nejasna, predlagal Titu Doberšku, da mi to posvojimo. In potem smo podpisali pogodbo z Žabotom, naredili statut …

Kulturna redakcija je bila poleg zunanje vedno nekakšen »intelektualni« center Dela?

Če rečemo, da je kultura sol naroda, potem lahko rečemo, da je bila takšna tudi kulturna redakcija, čeprav nočem zmanjševati pomena zunanjepolitične redakcije, kjer so bili pomembni intelektualci. To so bili ljudje svetovnih razsežnosti. V kulturni redakciji smo bili tudi zelo različni ljudje. Potem ko so starejši šli v pokoj, je v devetdesetih letih nastalo dovolj trdno jedro, ki je od deset do petnajst let vztrajalo. Resnično smo bili zelo kompaktna skupina, tudi družabno smo bili zelo dejavni. Bili so sicer kakšni mimohodniki, kot je bil Marko Crnković, ki je prišel in odšel, pa Žabot … in podobni.

Vam je ostal v spominu kakšen zanimiv dogodek?

Morda ta, ko sem delal intervju s Karpom Godino. Spomnim se, da mi je rekel, »živel sem v Beogradu, v Ljubljano pa sem se hodil poročat«. Lektorici to ni šlo v račun, ker je mislila, da je hodil v Ljubljano koga »špecat«. Kulturna redakcija je vsako leto organizirala zanimiv dogodek, in sicer smo na vsako martinovo hodili pod Gorjance. Mislim, da je to konec sedemdesetih organiziral že Tit Vidmar pa da je tja hodil stari Vidmar Josip pa Matej Bor in potem še celotna kulturna redakcija. Vabil nas je Vlado Smrekar iz Kostanjevice. Tam se je jedlo in pilo, ampak iz tega je nastalo to, da se je kulturna redakcija enkrat na leto odpravila martinovat. To smo ohranili kot tradicijo redakcije tudi po tem, ko nismo več hodili k Smrekarju. Potem smo na martinovanja hodili vsako leto drugam, bili smo po vsej Sloveniji. To je bila tradicija, ki ne sodi čisto nujno h kulturi, ni pa tudi neki tujek. Ta kontinuiteta je trajala več kot trideset let. Končala se je, ko so se na Delu začeli slabi časi.