Vsak požigalec še ni piroman

Italijanski mediji so pred kratkim poročali, da policija preiskuje sum, da je bil največji požar v zgodovini Slovenije podtaknjen. Policija za zdaj poročanja ni komentirala. Kako pogosto pa so pri požarih na delu požigalci in piromani, kdo so in kaj jih vodi pri tem početju?

Verjetno najbolj odmeven in največji je bil pri nas primer mladoletnika iz Velenja, ki je leta 2005 podtaknil okoli dvajset požarov. Zažigal je kioske, počitniške hiške, gospodarska poslopja … Ujeli so ga s pomočjo dveh vrstnikov, ki sta mu pravzaprav hotela ukrasti kolo. Požigalec, 17-letnik z zgodovino zdravljenja v psihiatrični bolnišnici, kljub temu da so ga prijeli in namestili v celjski zapor, s svojo manijo ni prenehal, saj je kasneje požar zanetil tudi v zaporu. Končalo se je brez hujših posledic, je pa v preteklosti v celjskem zaporu zaradi požara, ki ga je podtaknil sam, že umrl jetnik.

Ogenj brez motiva

Za požigalce večkrat rečemo, da so piromani, a je izraz večinoma napačno uporabljen. Kot pojasnjuje Peter Umek, doktor psiholoških znanosti, zaslužni profesor za kriminalistično psihologijo in upokojeni profesor s fakultete za varnostne vede, so med požigalci le štirje odstotki piromanov. »Piroman je tisti, ki ogenj podtakne zavestno, je pred dejanjem čustveno vzburjen in napet, s požigom pa to napetost poteši. Ob opazovanju gorenja čuti olajšanje, zadovoljstvo, očaranost. V nekaterih študijah imajo za piromane izključno tiste, ki ob podtikanju ognja in opazovanju gorenja čutijo seksualno zadovoljstvo, nekateri doživijo tudi erekcijo in izliv, a na splošno to ne velja za vse piromane. Ključno za to, da nekoga profiliramo kot piromana, je, da za podtikanje ognja nima nobenega motiva, ne družbenoekonomskega, ne politično-ideološkega, ne materialnega, niti maščevalnega ali katerega drugega.«

Za piromane je značilno, da so bolj ali manj neuspešni v življenju, imajo različne težave, pogost je alkoholizem, pravi dr. Peter Umek.

Po Umkovih besedah piromani niso duševni bolniki, imajo le osebnostno motnjo in veljajo za podoben psihološki profil kot serijski morilci. Med serijskimi morilci najdemo tudi kar nekaj piromanov, verjetno najbolj znan je David Berkowitz, ki je umoril več žensk, pred tem pa je jezo in napetost sproščal s podtikanjem požarov. Povzročil naj bi jih več kot tisoč. V mladosti je za ljudi, ki kasneje razvijejo psihopatske motnje, značilno piromanstvo.

»Piromani se tako kot serijski morilci dobro zavedajo svojega dejanja. Pri piromanih tudi ni antisocialne osebnosti,« opisuje Umek. »Zanje je značilno še, da so bolj ali manj neuspešni v življenju, imajo različne težave, pogost je alkoholizem.« Tako kot serijskih morilcev tudi piromanov ni mogoče ozdraviti, pravi sogovornik. »Z dolgotrajno terapijo bi lahko dosegli, da bi napetost potešili na drugačen način.«

Obsežen požar, ki je pred dvema letoma pustošil po Šibeniku, je podtaknila domača piromanka. Foto Cropix

V Sloveniji ni natančnih podatkov o požigalcih. Podatki ameriškega nacionalnega centra za analizo nasilnega kriminala (NCAVC) pa kažejo, da je večina požigalcev mladih belih moških; 59 odstotkov požarov so povzročitelji podtaknili pred 18. letom, kar 80 odstotkov pa pred 29. letom starosti. Splošna družbenoekonomska situacija požigalcev je slaba, ugotavljajo pri NCAVC. Primanjkuje jim stabilnosti v medosebnih odnosih, pripovedujejo, da imajo s starši hladne, oddaljene, sovražne ali celo agresivne odnose. Dobrih 70 odstotkov jih ima kriminalno preteklost, več kot polovica tudi zdravstvene težave. Le približno tretjina ima redno zaposlitev, nobeden od vključenih v analizo ni bil zaposlen na strokovnih delovnih mestih. Pri izbiri cilja požiga ni opaziti posebnih vzorcev, požigalci so v petini primerov v dejanje vpletli tudi sostorilce, skoraj vsi serijski storilci so uporabljali nezahtevne metode za podžiganje, približno tretjina pa jih je po dejanju ostala na kraju dogodka. Skoraj polovica požigalcev je pred zanetenjem ognja uživala alkohol. Najpogostejši motiv za požig je bilo maščevanje, sledili so vznemirjenje, vandalizem, dobiček in prikrivanje drugih kaznivih dejanj.

Za največjega serijskega požigalca v ZDA velja Thomas Sweatt, ki je po aretaciji leta 2005 priznal, da je v okolici Washingtona podtaknil več kot 340 požarov, največ v letih 2003 in 2004. Ko je Sweatt zagledal privlačnega moškega, mu je sledil domov, toda namesto da bi s subjektom poželenja navezal stik, mu je zažgal avto ali celo hišo in nato opazoval, kako gori. V dveh različnih požarih iz hiše nista pravočasno pobegnili starejši ženski, ki sta nato za posledicami umrli. Vsega skupaj je ubil štiri ljudi. Vsakič ko je zanetil ogenj, je uporabil podoben pripomoček: vrč za mleko je napolnil z bencinom in odprtino zamašil s kosom oblačila, ki je deloval kot stenj. Preiskovalci so ga označili za največjega in najbolj nevarnega piromana v ameriški zgodovini.

Fenomen požigalcev gasilcev

V ZDA se serijski požigalci najdejo tudi med gasilci. Eden bolj znanih je John Orr, nekdanji poveljnik gasilcev in preiskovalec oddelka za požige. V 80. in zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja je bilo v okolici Los Angelesa veliko požigov, ki so ostajali nerešeni. Preiskovalci so kasneje opazili, da so požari vedno izbruhnili ob avtocesti v bližini mesta, kjer so imeli preiskovalci oddelka za požige, katerega član je bil Orr, konvencijo. Na koncu so ga prijeli na podlagi prstnih odtisov in zaseženih naprav, obsojen je bil na dosmrtno zaporno kazen. Med enim požigom trgovine je ubil štiri ljudi, med njimi dveletnega otroka.

Ameriško združenje gasilcev ugotavlja, da so požigalci iz njihovih vrst pereč problem, ki škoduje njihovemu ugledu in celotni skupnosti. Sodeč po objavah v medijih naj bi bilo po njihovih navedbah na leto okoli sto aretacij gasilcev požigalcev, kar je glede na to, da je vseh več kot milijon, v resnici malo.

S požigalci med gasilci smo se srečali tudi v Sloveniji. Škoda je bila na srečo le materialna. Leta 2007 so trije pripadniki mariborskega prostovoljnega gasilskega društva zanetili ducat požarov, med drugim so požgali trgovino Maxina, tribune v gradnji na stadionu v Ljudskem vrtu, stavbo nekdanje psihiatrije na Pohorskem dvoru, vrtne hiše v skladišču trgovine Baumax in zabojnika za smeti na Ruški cesti. Povzročili so za 750.000 evrov škode. Pred časom so piromana v svojih vrstah odkrili tudi njihovi bohinjski kolegi. V kratkem času je novinec med njimi zelo strokovno podtaknil šest požarov; ni puščal sledi, hitro je zakuril in se še hitreje umaknil, poklical intervencijo, ko je opazil požar, pozneje pa, seveda, s kolegi pomagal gasiti.

Gasilcev, ki podtikajo ogenj, psihološka stroka nima za piromane. »Pri gasilcih ne gre za potešitev neke napetosti, ampak za željo, da postanejo heroji. Čutijo potrebo po tem, da se izkažejo. Ker morda nimajo veliko priložnosti, da bi gasili ogenj, jo ustvarijo. Pri tem, ko podtaknejo ogenj in ga imajo potem priložnost pogasiti, pridobijo občutek pomembnosti. Gre za samoljubje in domišljavost,« pravi Umek in dodaja, da se je v praksi večkrat pokazalo, da so tisti, ki so podtaknili ogenj, tudi naznanitelji požara.

Najpogostejši motivi so maščevanje in sovraštvo, koristoljubje, prikrivanje drugih kaznivih dejanj, vandalizem (kot na fotografiji). Foto Oste Bakal