Vsak košček v mozaiku znanosti je neprecenljiv

Barbara Kramar je hodila na IV. osnovno šolo v Celju, nato na tamkajšnjo I. gimnazijo oziroma na Kajuha, kot so jo ljubkovalno klicali, šolanje pa je nadaljevala v Ljubljani na biotehniški fakulteti. »V gimnaziji mi je bilo naravoslovje veliko bolj zanimivo kot družboslovje. Spomnim se, kako smo pri biologiji spoznavali procese delovanja drog na telo; kakšni biokemijski procesi potekajo v telesu, ko vzameš heroin, in zakaj postaneš od njega odvisen. Ta notranji svet v človeku me je vedno močno prevzel.«

Zadnje leto študija je v absolventskem staležu opravljala prakso v okviru programa Erasmus na prestižnem Imperial Collegeu v Londonu. Tam se je prvič spoznala z osemurnim delovnikom v laboratoriju. Proizvajala in prečiščevala je adenopovezane virusne vektorje, področje, s katerim se ukvarja še danes. »Virusni vektorji se uporabljajo za usmerjeno prenašanje in dostavo genetskega materiala v ciljne celice. Iz tega nastane cepivo ali zdravilo.«

Zdaj v Novartisu pomaga vzpostavljati proizvodnjo za vektorska zdravila, kot je recimo genska terapija za bolnike s spinalno mišično atrofijo. Kako delujejo takšna zdravila, zakaj so tako revolucionarna? »Splošna lastnost virusov je, da vstopijo v živo celico in vanjo spustijo genetski material ter izkoristijo njene mehanizme za razmnoževanje. Tako lahko celico uničijo. A če virusu odvzamemo možnost repliciranja in vanj vstavimo tarčno sekvenco oziroma navodilo za pravilno izdelavo gena, ki je v človeku okvarjen, potem lahko s takim virusnim vektorjem dosežemo celice in jih pozdravimo.« To je genetski inženiring, se strinja sogovornica. »To me je od nekdaj zanimalo. Trenutno se takšna zdravila uporabljajo za zdravljenje levkemije, očesnih bolezni in mišičnih distrofij. Odobrenih je okoli 30 takšnih zdravil, po svetu pa poteka več kot tisoč kliničnih študij. Mislim, da je potencial zares ogromen, ne le za zdravljenje redkih bolezni, kot je na primer spinalna mišična atrofija, ampak tudi za zdravljenje veliko bolj razširjenih bolezni, kot je recimo rak.«

Zakaj je zdravljenje tako drago? Ker, kot pravi sogovornica, raziskovanje takšnega načina zdravljenja poteka že več desetletij, na trgu pa so se prve klinične študije pojavile šele v 80. letih prejšnjega stoletja. Veliko sredstev je bilo porabljenih, da je od vseh odkritij, pomembnih za razvoj celične in genske terapije, prišlo do dejanske uporabe. Velik strošek je tudi proizvodnja takšnega zdravila z naprednimi tehnologijami, kot je recimo kromatografija za čiščenje zdravila. »Kot zanimivost, CIM-monolitsko kromatografsko kolono, ki se uporablja pri proizvodnji zdravila zolgensma (in ga je prejel fantek Kris, njegova zgodba je dobro znana), je naredilo podjetje BIA Separations iz Ajdovščine, ki je pionir v tovrstnih tehnologijah. Da vse to sestaviš skupaj, patentiraš, uskladiš z regulativami različnih držav, moraš imeti zaposlenih na stotine ljudi. Če pa pogledamo stroške dolgotrajnega in težkega alternativnega zdravljenja za te paciente (ki je večinoma le simptomatsko), so ti še višji – meseci ali leta hospitalizacij, kemoterapije, druga zdravila, invalidski vozički, psihološka pomoč. Tovrstnih bolnikov sicer ni tako veliko, a kljub temu je treba pomagati, če imamo znanje in možnost, in tega se odločevalci zavedajo.«

Barbara Kramar zdaj z ekipo v Novartisu gradi proizvodno linijo za takšna zdravila. »Nimamo določenega zdravila, ki ga bomo proizvajali, ampak se bomo prilagajali tako imenovanim tarčam, ko bodo odobrene. Proizvajali bomo zdravila tudi za druga podjetja, ki razvijajo genske terapije, kajti marsikdaj nimajo virov za lastno proizvodnjo. Proizvodnja je čisto drugačen proces kot izum vektorskega zdravila. Množična proizvodnja zdravila je svojevrsten izziv, brez katerega izum marsikdaj skoraj nima pomena.«

Kramarjeva je bila že v času študija zelo zagnana in motivirana. V podjetju Biobanka v Trzinu, kjer se ukvarjajo s shranjevanjem popkovnične krvi, je zaprosila za prakso. In čeprav je niso potrebovali, je bila vztrajna in se ji je uspelo dogovoriti za poletno delo pri njih. Z njihovo pomočjo in mentorstvom je zaključila študij na prvi stopnji.

FOTO: Črt Piksi

Magistrski študij biotehnologije je opravila na Univerzi v Københavnu. »Tam je sistem tak, da imaš deset mesecev predavanj in izpitov, potem pa se dvanajst mesecev ukvarjaš z magistrsko nalogo.« Zaposlena je bila v Novo Nordisk Foundation Center for Basic Metabolic Research. Lastnik je velika farmacevtska družba, njihov raziskovalni center pa je imel zelo bogato opremo. »Na voljo sem imela veliko tehnologij, s katerimi sem lahko delala, kar je ključno, saj smo danes šli v razvoju tako naprej, da potrebuješ najboljše mikroskope in najnovejše naprave, ki hitreje in točneje opravljajo meritve. Znanstveniku se v takšnem okolju odpre svet.« Vključila se je tudi v sekcijo študentske organizacije v Københavnu, katere cilj je bil preprečevanje razkoraka med znanostjo in industrijo. »Kot dodiplomska študentka v Sloveniji nisem vedela nič o industriji. Znano mi je bilo, da obstaja farmacija, nič pa nisem vedela o tem, kakšno delo lahko opravljaš tam. Mislila sem, da imam na voljo samo akademsko pot.«

Na Danskem je bila kombinacija akademskega dela in prakse že takrat na zelo visoki ravni. Različna biotehnološka podjetja so imela svoje sedeže v univerzitetnih kampusih in kultura zagonskih podjetij je močno vplivala na študente. Tudi nanjo. »Pri nas smo glede tega še malo zaspani. Sicer se počasi premika na bolje, saj imajo študenti na voljo vedno več inkubatorjev, na Danskem pa je to že vključeno v fakultativni proces. Zdi se mi, da bi se morali znanstveniki bolj zavedati, da neko spoznanje lahko vodi v patent in novo tehnologijo, ki ima dejanske učinke. Marsikateri znanstvenoraziskovalni dosežek gre v pozabo oziroma ne doseže trga ali pa ga kasneje, kot bi ga lahko. To je res velika škoda.«

Ambiciozno dekle z zavidljivimi dosežki že na začetku kariere bi lahko zaposlitev dobila v najboljših znanstvenih aplikativnih centrih sveta, a je ostala v Sloveniji. Zakaj? »Zaradi ljubezni. Moj fant je igralec in trenutno še ne želi iz Slovenije, ker pravi, da je ambasador slovenskega jezika. S tem se strinjam, zlasti ko obiskujem gledališče in se zavedam, da imamo Slovenci res prečudovit jezik in umetniška dela visoke kakovosti. Torej sem ostala, saj imam več zaposlitvenih možnosti tako v Sloveniji kakor v svetu. Kot znanstvenica in kulturnik se s fantom izjemno dobro dopolnjujeva. Sva drug drugemu v oporo in Jure me spodbuja pri vseh norih podvigih in novih idejah, ki se mi konstantno porajajo. Poleg tega je tudi izvrsten kuhar!«

Po odločitvi, da se po koncu magistrskega študija vrne v Slovenijo, kjer se je zaposlila v hrvaškem podjetju za klinične študije Optimapharm, je prišla novica, da je dobila doktorsko štipendijo Marie Skłodowske-Curie. »Ne dobi je prav vsakdo in članstvo v skladu ostane za vedno. Priložnost sem torej pograbila z obema rokama.« V okviru štipendije je bila zaposlena na medicinski fakulteti v Ljubljani in raziskovala v okviru doktorske disertacije, ki jo bo oddala prihodnje leto.

Štipendija ji je bila dodeljena v konzorciju še s petnajstimi študenti, s katerimi raziskujejo stranske učinke antipsihotikov. »Ljudje z bipolarno motnjo in shizofrenijo potrebujejo zdravila, sicer lahko poškodujejo sebe ali druge. Najpogosteje uporabljena in najbolj učinkovita antipsihotika pa imata stranske učinke, vezane na metabolizem. Še po sedemdesetih letih raziskav ne vemo dobro, zakaj pride do teh učinkov. Torej, razumemo, kako prek receptorjev delujejo na možgane in umirijo psihoze, kako pa vplivajo na telo in zakaj povzročajo sladkorno bolezen, debelost ali metabolni sindrom, pa ne prav dobro.« Sama je raziskovala vplive na jetra in delala poizkuse na podganjih celicah. Pa so izsledki obetavni? »Več tisoč znanstvenikov lahko določeno stvar raziskuje več desetletij, tudi dobrega pol stoletja, potem pa nekdo končno poveže vsa pretekla dognanja v mozaik, naredi preboj in odkrije manjkajoči košček. Mi ga nismo odkrili, smo pa zagotovo pripomogli k temu.«

Jo bolj zanima področje antipsihotikov ali genske terapije? »Predvsem si želim pomagati drugim. V vsem, kar delam, je to moja glavna motivacija. Tudi organizacija proizvodnje mi daje neverjetno zadoščenje, saj vem, da je učinek zdravil na življenje neprecenljiv. Poleg tega sem spoznala, koliko varovalk moramo vključiti, da v procesu ne pride do napake, kar mi je dalo veliko zaupanja v končni izdelek. Če odstopa samo ena malenkost, opravimo natančno raziskavo, kako je do tega prišlo, kaj narediti in kako podobno situacijo preprečiti v prihodnje.«

Kako gleda na to, da je farmacija v javnosti vse pogostejši grešni kozel za vse tegobe? Se pogosto sooča z očitki, da dela za farmacijo, ki da nas zastruplja? »Ne gre vedno samo za strah. Ljudje imajo tudi veliko konstruktivnih vprašanj. Vedno skušam razložiti, kako veliko dela in sredstev je vloženih v to, da zdravilo pride do uporabnikov, ter koliko različnih služb v podjetju je odgovornih za razvoj in proizvodnjo varnih zdravil. Občutek pri ljudeh, da jih farmacija namerno zastruplja, pa je verjetno posledica primerov, kjer je prišlo do neetičnih odločitev. Sama se pri delu še nisem srečala z nepravilnostmi in vedno smo v ekipi sledili najvišjim etičnim standardom in predpisom. V podjetju imamo stalna izobraževanja in natančne notranje ter zunanje presoje, ki zaposlenim podrobno pomagajo, jih učijo in usmerjajo.«

FOTO: Črt Piksi

Poleg znanosti jo navdušujejo tudi potovanja, spoznavanje tujih kultur in umetnost. »Nove kulture so največji zaklad in neusahljiv vir čudenja.« Letos je bila tri tedne na Japonskem. »Ko sva bila s fantom Juretom Kopušarjem poleti na Japonskem, sva obiskala Itchiku Kubota Art Museum blizu gore Fudži. Tam so razstavljeni kimoni mojstra Itčikuja Kubota, ki je uporabljal tehniko, podobno barvanju vozlov, ki izhaja iz prejšnjih obdobij. To pomeni, da je blago za kimono zavozlal na različnih koncih in vozle pobarval z določeno barvo. Vse je videti kot zmešnjava, a ker je znal blago pravilno pobarvati, kimono dobi prečudovito poslikavo. Več kimonov skupaj je sestavljalo sliko (recimo goro Fudži). Je tudi prvi mojster v zgodovini, ki je dočakal svojo razstavo v Natural and History Museum v Washingtonu. Njegova umetnost in njegova zgodba – kako je postal uspešen šele pozneje v življenju in je vedno verjel vase – sta se naju dotaknili. To je zgodba o vztrajnosti, težkem delu in inspiraciji, zgodba o lepoti narave in iskanju dolgo izgubljene tehnike. Rezultati so uspešna kariera, neprecenljiva umetnost in čaščenje japonske kulture ter tradicije po vsem svetu.«

Z Juretom imata tudi kužka Arta, irskega setra, ki je neusahljiv vir energije in ljubezni. Sprehodi z Artom in druženje s prijatelji so zanju pomemben del življenja – ter trajnostno razmišljanje in delovanje za boljšo prihodnost na našem planetu.