Vsaj 80.000 upokojencev bo dobilo več

Namen tokratnega, že devetega noveliranja zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je bil najprej le skrajšanje prehodnega obdobja za dvig odmernega odstotka za moške na 63,5 odstotka s predvidenih šest na štiri leta, a so bili veliko več pozornosti deležni amandmaji, s katerimi so poslanci zvišali najnižjo pokojnino na 279 evrov, invalidsko na 388 evrov in pokojnino za polno dobo na 620 evrov.



Nihče ni oporekal, da bi do izenačitve odmernega odstotka za ženske in moške prišlo dve leti prej, kot je predvideno. Vendar je ta predlog poslanske skupine SAB ostal v senci dopolnil, ki so se zvrstili tako v drugi kot včerajšnji tretji obravnavi novele. Pravzaprav to spreminjanje pokojninske zakonodaje niti ni bilo deležno prav velike pozornosti javnosti, dokler ni Levica vložila amandmaja, da naj vsakdo, ki pridobi pravico do predčasne, invalidske ali starostne pokojnine, prejema najmanj znesek kratkoročnih minimalnih življenjskih stroškov, torej, da naj bi najnižja pokojnina znašala 442 evrov, za upokojence, ki so delali polno dobo, pa so predlagali, da bi se zagotovljena pokojnina zvišala s 581 evrov na 613. Večina poslancev je v drugem branju pred nekaj tedni to potrdila, a je bilo, tudi po odzivih v strokovni javnosti, mogoče predvideti, da takšno določilo na koncu v odločilnem trenutku ne bo dobilo dovolj podpore.

Pomisleki ob izenačevanju pokojnin

Predvsem do zamisli, da bi bila 442 evra najnižja meja, so bili mnogi kritični, tudi Zveza društev upokojencev Slovenije in svet Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, saj bi to pomenilo, da bi se skoraj izenačili tisti z najnižjo pokojninsko osnovo, ki so delali 15 let, s tistimi, ki so delali 30 let. In tudi, da bi bila razlika med nekom, ki je 15 let vplačeval v blagajno, in tistim, ki je prispeval 40 let, le 171 evrov. Številne so bile pripombe, da bi takšen dvig pomenil prevelik poseg in da bi bil pri tem element solidarnosti nesorazmeren. Oziroma, kot se je izrazil poslanec Desusa Jurij Lep, ne podpirajo populističnega predloga, s katerimi se rušijo temeljna načela pokojninskega sistema in zanikajo vrednote dela: »Pokojnina je ekonomska kategorija in problem najnižjih pokojnin je treba reševati s socialno politiko in ne prek parcialnih rešitev, ki bodo še dodatno neupravičeno obremenile pokojninsko blagajno.«



Tudi vlada je nasprotovala taki ureditvi. Po besedah državne sekretarke na ministrstvu za delo Mateje Ribič se vlada strinja, »da je treba nasloviti tematiko ustreznosti višine pokojnin, vendar na način, ki bo ustrezen za vse upravičence pokojninskega sistema, ne zgolj za tiste, ki prejemajo najnižje pokojnine in ki so v sistem praviloma vplačali najmanj prispevkov«.
Nazadnje je obveljalo, da bo najnižja pokojnina 29,5-odstotka najnižje pokojninske osnove, kar zdaj pomeni 279 evrov, najnižja invalidska pokojnina pa 41 odstotkov najnižje pokojninske osnove, to je 388 evrov.

Odpreti se utegnejo vprašanja pravičnosti

Precej manj pomislekov do razmerja med vplačanimi prispevki in višino pokojnine so imeli poslanci pri vprašanju zvišanja za vse, ki so dopolnili pokojninsko dobo brez dokupa za pridobitev pravice do starostne pokojnine pri najnižji starosti. Na tej točki so v koaliciji in Desusu še nekoliko presegli zamisel Levice in višino zagotovljene pokojnine določili pri 620 evrih. Med argumenti, ki jih je bilo slišati, sta izstopala dva: po eni strani znašajo izračunani minimalni življenjski stroški 613 evrov, po drugi pa je cenzus za varstveni dodatek, ki je socialni transfer in torej neodvisen od tega, ali in koliko je kdo prispeval v kako blagajno, 591 evrov, kar je več, kot je bila do zdaj zagotovljena pokojnina.



Mateja Ribič je poslance pozvala k razumnemu zvišanju zneska, ki ne bi čezmerno posegel v razmerja med posamezniki s »polno pokojninsko dobo« ter posamezniki, ki imajo lahko zgolj kak mesec dobe manj. Ob teh korektivih pa se utegnejo odpreti še druga vprašanja sorazmerij in pravičnosti glede na prispevke.