Vojska ima načrt – bo končno zlezla iz blata?

Aleš, ime ni izmišljeno, priimka in čina iz razumljivih razlogov ne bomo razkrili, je dolgoletni­ pripadnik Slovenske vojske. Kot častnik, ki se približuje koncu svojih 40 let, kljub odličnemu zdravju in zelo dobri fizični kondiciji po malem razmišlja, kaj bo počel po upokojitvi. Služenje državi ga utruja. Plača res ni bog ve kaj, a se ne pritožuje, redno je plačan za delo, ki ga rad opravlja.

Bolj ga motijo tako imenovani mehki dejavniki. Vojska v zadnjih letih hitro izgublja družbeni ugled, zaradi česar je med mladimi vse manj zanimanja za ta poklic, prihodnost vojske pa se zdi vse bolj siva.

Zaradi dejstva, da so vojaki primerni za službo zgolj do 45. leta, nato pa si morajo poiskati drugo delo, vojska ni ravno na vrhu najbolj zaželenih delodajalcev.

»Bedna plača, ki je komajda konkurenčna plači delavca v proizvodnji s precej bolj urejenim delovnikom, in negotovost, kaj bo z vojakom po 45. letu, onemogočata resnejšo kadrovsko popolnitev vojske, pa naj generali govorijo, kar hočejo,« je poudaril Aleš.

»Če se bo interes za delo v vojski še naprej tako zmanjševal, niti nam kmalu ne bo preostalo drugega kot zaposlovanje priseljencev brez slovenskega državljanstva,« je opozoril sogovornik.

Kaj se je po zamenjavi načelnika generalštaba pred dobrima dvema mesecema, ko je Andreja Ostermana zamenjal Alan Geder, sploh spremenilo za slovenskega vojaka?

»Takrat so jih bila polna usta besed o slabem položaju vojaka. Raztrgani škornji, izrabljena oprema, nizke plače, premalo vojakov – vse to in še več smo gledali po televiziji. Danes, več kot dva meseca po menjavi vodstva, nima noben vojak niti za cent boljše plače, škornji niso nič boljši in ljudi ni nič več kot prej,« je sogovornik opisal učinek menjave na vrhu vojske.

Čeprav ga visoko ceni, Alan Geder po mnenju našega sogovornika ni prišel ničesar spremenit, saj nima volje, moči in motivacije za uvajanje nujnih korenitih sprememb. Ker bo Geder kmalu izpolnil pogoje za upokojitev, se častniki ne bi čudili, če bi se ob zmagi zanj napačne politične opcije načelnik generalštaba še letos upokojil in se predčasno razbremenil težav z iskanjem politične podpore in denarja za nakup opreme in privabljanje novih ­vojakov.

Slovenija marsičesa nima, ima pa nov petletni načrt

Če naš kritični sogovornik česa ne more očitati Gederju, je to pomanjkanje načrta. Vlada Mira Cerarja je prejšnji mesec, slab mesec po Cerarjevem odstopu s premierskega položaja, sprejela predlog srednjeročnega obrambnega programa za prihodnje petletno obdobje. Program SOPR 2018–2023 bo po pričakovanju vlade omogočil postopno izpolnjevanje zavez zvezi Nato iz Walesa, ki se nanašajo na povečanje obrambnih izdatkov na raven dveh odstotkov BDP.

Delež za investicije bi po sedanjem načrtu dosegel petino obrambnih izdatkov. Predvideno je, da bo sodelovanje v Evropski uniji omogočilo izpolnjevanje zavez v okviru evropskega obrambnega sodelovanja (Pesco). Sočasno z zvišanjem obrambnih izdatkov z letošnjih 466 milijonov na 679 milijonov evrov leta 2023 se bo obseg sredstev za raziskave in razvoj povečal do predvidoma dveh odstotkov obrambnega proračuna.



Povečal se bo tudi obseg sodelovanja v vojaških misijah in operacijah EU ter nadgradnje dvo- in večstranskega sodelovanja na področju opremljanja in krepitve evropske obrambne industrije.

V povprečju se bodo obrambni izdatki od leta 2018 medletno povečali za približno 43 milijonov evrov. V srednjeročnem obdobju se bo delež obrambnih izdatkov v BDP postopoma povečeval z lanskega manj kot odstotka na 1,11 odstotka leta 2023.

Začne in konča se pri denarju … in ljudeh

Tako kot na drugih področjih družbenega življenja se tudi v vojski veliko vrti okoli denarja. Vse se začne in konča pri denarju in ljudeh, je v pogovoru za Delo pred kratkim povedal načelnik generalštaba SV Alan Geder.

Zaradi kroničnega pomanjkanja vojakov se je pod Gederjem začel vpoklic pripadnikov pogodbene rezervne sestave, da jim bo sploh uspelo izpeljati priprave na ponovno preverjanje pripravljenosti bataljonske bojne skupine.



Naj spomnimo: razvpiti test Creval, na katerem je vojska pozimi pogrnila, je sprožil vihar in na koncu spodnesel prejšnjega načelnika generalštaba Ostermana ter izpraznil prostor na vrhu za njegovega dotedanjega namestnika Gederja.

Gederjev vzpon na vrh Slovenske vojske je torej v znamenju priprav bataljonske bojne skupine na preverjanje po standardih zveze Nato. Sestavo dveh bataljonskih bojnih skupin je ena od zavez Slovenije zaveznikom in pri uresničevanju te obljube doslej nismo bili ravno uspešni.

Predvidoma junija bo ponovljeno preverjanje usposobljenosti bataljonske bojne skupine. Da si ne bi tudi tokrat nakopali slabih ocen in s tem ostrih kritik javnosti, so prvi meseci Gederjevega poveljevanja na sedanjem položaju precej osredotočeni prav na brezhibno izvedbo preverjanja.

Ker morajo biti pripadniki bataljonske bojne skupine povsem posvečeni preverjanju, je vojska po Gederjevih besedah »kanibalizirala« samo sebe, zmanjkuje ji ljudi po enotah in za popolnitev praznih enot so morali za nekaj mesecev vpoklicati v vojsko pripadnike ­pogodbene rezerve.

Tudi zaradi težav  sestavo bataljonske bojne skupine se v delu slovenske javnosti čedalje pogosteje pojavljajo očitki, da v vojsko vlagamo predvsem zato, da bi zadovoljili tuje interese. Kako na te očitke odgovarja Geder?

»Bataljonski bojni skupini sta steber nacionalne obrambe. Natu ne obljubljamo ničesar, česar sami ne potrebujemo za nacionalno obrambo. Enote za nacionalno obrambo gradimo tako, da se bodo lahko vklopile v Natovo strukturo sil. To je dobro, ker v Natovo strukturo ne moremo dati zastarelo opremljenih sil. S staro opremo bi v primeru spopada imeli prevelike žrtve,« je pojasnil Geder.



Kam je izginil pozabljeni bataljon RKBO?

Širši javnosti manj znana oziroma že pozabljena je zgodba o tem, da je Slovenija pred časom ponujala Natu bataljon za radiološko, kemično in biološko obrambo (RKBO). Ponudba je bila med zavezniki dobro sprejeta, vendar se v zadnjih letih o tej enoti, ki je bila še pred desetletjem eden izmed kronskih draguljev Slovenske vojske, tako rekoč nič ne sliši. Kaj se je zgodilo z bataljonom RKBO?

»Odločitev za sestavo bataljona RKBO je bila sprejeta v Sloveniji neodvisno od Nata, ker je bil v dogovoru s civilno zaščito izražen interes po veliki, dobri in kakovostno usposobljeni enoti RKBO. V Sloveniji imamo dobro razvito kemično industrijo, takšna enota bi nam prišla prav zlasti v civilne namene ob morebitnih nesrečah, ki se dogajajo v takšni industriji,« je pojasnil Geder, nekoč tudi sam vnet zagovornik razvoja zmogljivosti RKBO.

Odločitev za razvoj zmogljivosti RKBO je utemeljena na spreminjanju značilnosti vojn. Države se v zadnjem obdobju ne srečujejo zgolj z grožnjami hibridnega in kibernetičnega vojskovanja, ampak je vse manj mogoče izključiti tudi možnost uporabe jedrskega, biološkega in kemičnega orožja.

»Ko smo ugotovili, da je takšna enota prevelika in predraga izključno za potrebe in velikost Slovenske vojske, smo jo ponudili v uporabo zmogljivostim Nata. Ta je pokazal velik interes, ker mu tovrstnih sil primanjkuje, zlasti na vzhodnem krilu zavezništva. Oblikovali smo jo skoraj do konca, vanjo investirali tudi precej denarja, vendar smo tik pred koncem prenehali. Z marsičim, kar smo v preteklosti gradili, smo prenehali pred koncem zaradi denarja. Leta 2010 je proračun za obrambo tako naglo upadal, da smo se morali odločiti, katere enote bomo sestavili naprej in katere bomo dali v tako imenovano zamrznitev. Odločitev je bila, da bo ta enota počakala na boljše čase, kar je povzročilo škodo, tako nam kot zvezi Nato, ki je računala na to enoto.«

Če se bo financiranje Slovenske vojske izboljšalo, kot je obljubila vlada Mira Cerarja, je v načrtu tudi dokončna sestava te enote, je napovedal Geder. Da to ni prazna obljuba, je sklepati tudi po besedilu na 23. strani SORP 2018–2023: »Nekatere zmogljivosti bomo razvijali na podlagi povečanega sodelovanja z državami Nata in EU. […] Prednostna področja sodelovanja pri razvoju zmogljivosti bodo srednji bataljonski bojni skupini, zmogljivosti RKBO, specialne sile, helikopterske zmogljivosti ter zdravstvene in mornariške ­zmogljivosti.«



Kako lahko srednjeročni načrt reši kadrovske izzive?

»Svoje zaveze Natu bi država morala tudi finančno podpreti, če nočemo izgubiti verodostojnosti pred mednarodnimi partnerji,« je v pogovoru za Delo opozoril Geder, ki to opozorilo ponavlja, kadarkoli dobi priložnost za javni nastop. Srednjeročni obrambni program naj bi bil podlaga za proračunsko načrtovanje ter pripravo poslovnih načrtov obrambnega ministrstva in vojske. Koliko bo sklicevanje na ta program prepričalo prihodnjo vlado pri pripravi proračuna, je predvsem vprašanje politične moči prihodnjega obrambnega ministra.

Kadrovski primanjkljaj je ena od kroničnih bolezni Slovenske vojske. Ostareli, premalo usposobljeni, nemotivirani in fizično ne dovolj pripravljeni. Vse to so pogosti pridevniki, ki jih poznavalci razmer radi, včasih tudi neupravičeno, pripnejo slovenskim vojakom. Odgovor obrambnega načrta na ključne kadrovske izzive je strnjen v naslednjih ciljih:
– do leta 2023 doseči 7600 pripadnikov stalne sestave (zdaj jih je manj kot 7000) in 1500 pripadnikov pogodbene rezerve (zdaj jih je manj kot 1000),
– s prvo srednjo bataljonsko bojno skupino doseči omenjene končne operativne zmogljivosti,
– oblikovati organizacijsko-strukturne nastavke za naraščanje sil SV skladno z doktrino strateške vojaške rezerve,
– uveljaviti koncept pogodbene rezerve vojske v obsegu, strukturi in zmogljivostih vojske in temu prilagoditi izvajanje vojaške službe v rezervni sestavi,
– ohranjati kadrovske vire v upravnem delu, najmanj v obsegu iz leta 2017.

Ob tem bodo, če bo vse šlo po načrtu, z ministrstvom za javno upravo uvedli informacijski sistem za upravljanje in razvoj zaposlenih ter uveljavili ciljno usmerjeno pridobivanje, ohranjanje, prenos in nadgrajevanje kompetenc. To bi vojakom olajšalo vrnitev v civilno službo po končani vojaški karieri.