Vloga staršev, ki zmorejo potolažiti otroke, je neprecenljiva

O verbalnem in fizičnem nasilju, ­povezanem z epidemijo koronavirusa ter naraščajočimi napetostmi, poročajo z vseh koncev sveta. Incidentov več­jih razsežnosti v prihodnjih dneh in ­tednih ni mogoče izključiti, čeprav jih v določeni meri preprečujejo ali vsaj omejujejo karantena in omejitev gibanja. Obstaja pa velika nevarnost potencial­nih konfliktov v zdaj izoliranih družinah, parih ter vsakršnih skupnostih na istem naslovu.

Na naslovnicah časopisov in v udarnih­ terminih elektronskih medijev so najbolj pogosti primeri ekscesov iz ZDA, kjer so bili na udaru državljani kitajskega oziroma azijskega porekla. Šlo je predvsem za verbalne grožnje in žaljivke,­ nekaj je bilo tudi fizičnih obračunov, registrirani so bili primeri zavračanja azijskih gostov v hotelih ter potnikov v javnem prometu in taksi službah. Drastičen upad trgovanja so zaznali v večini kitajskih četrti ameriških mest, prijavljenih je bilo kar nekaj primerov vandalizma, z nekaterimi težavami pri sklepanju poslov se srečujejo tudi podjetniki kitajskih korenin ter ameriško-kitajske družbe.

Vendar ZDA niso izjema. O podobnih primerih so poročali iz večine evropskih držav, kjer je neposrednih verbalnih in fizičnih napadov sorazmerno malo, zato pa je mogoče toliko več sovražnih vsebin zaslediti na družbenih omrežjih. V Rusiji so Kitajci ter Azijci nasploh tudi tarča policijskega nadlegovanja in racij brez utemeljenega vzroka, v Egiptu azijski gostje niso več dobrodošli v številnih restavracijah in hotelih, v Izraelu je bilo tisoč korejskih turistov prisiljenih zaradi lastne varnosti preživeti počitnice v hotelskih sobah, v Avstraliji se po anketah četrtina državljanov izogiba sodržavljanov kitajskega porekla, da bi se »izognili možnosti okužbe«.

Stigmatizacija Kitajcev je opazna tudi v Aziji. V Vietnamu in na Tajskem so številni gostinci in hotelirji na pročelja izobesili napise, da ne sprejemajo kitajskih gostov, v Maleziji je četrt milijona ljudi podpisalo peticijo o prepovedi vstopa Kitajcem v državo zaradi njihovih »nehigieničnih navad«. Na Filipinih je v nekaterih šolah in fakultetah celotna ­populacija dijakov in študentov kitajskega porekla morala v karanteno, četudi niso kazali znakov okužbe, krematoriji pa so zavračali sežig pokojnikov kitajskih korenin. Celo v Hongkongu zavračajo obiskovalce s celinske Kitajske, marsikje so izobesili sporočila, da sprejemajo le goste, ki govorijo kantonsko ali angleško, ne pa tudi mandarinsko. Sinofobija, ki v različnih oblikah marsikje po svetu obstaja že stoletja, je dobila novo formo. Povečalo se je tudi splošno nezaupanje do tujcev, bodisi turistov, popotnikov ali začasnih rezidentov, primere incidentov in hujših izgredov so opazili na vseh celinah, od Južne Amerike do Indije in Afrike, kjer so bili na udaru predvsem Evropejci.

Prvič tako ekstremne razmere

Kljub temu se zdi, da bi lahko bilo veliko večji problem družinsko nasilje, povezano z izolacijo in prisilno karanteno. Dovolj zgovorni so podatki iz kitajskega mesta Wuhan, epicentra epidemije koronavirusa, kjer je bilo v prvih treh mesecih letošnjega leta trikrat več primerov družinskega nasilja kot v enakem obdobju lani. Wuhan morda ne more biti univerzalen vzorčni primer, saj so bili tam ukrepi za zajezitev epidemije res radikalni, številni meščani tudi dva meseca niso stopili iz stanovanja, soočali so se z veliko eksistenčno negotovostjo, kar je stopnjo stresa, depresije in agresije privedlo do skrajnih meja. V večini drugih držav zaradi varstva človekovih pravic in svoboščin takšni postopki niso možni, kar ne pomeni, da ne bo napetih in kriznih situacij. Žrtve bodo predvsem­ ženske in otroci, ob verbalnem in fizičnem nasilju strokovnjake skrbi tudi porast spolnih zlorab.

To seveda velja tudi za Slovenijo. Nekaj primerov nervoze in nepredvid­ljivih dejanj smo že imeli, recimo v nakupovalnih centrih, prek spleta so zakrožili anonimni pozivi za samoorganiziranje straž, ki bi preprečile prihod Italijanov prek uradnih, sicer zaprtih mejnih prehodov, vendar tudi pri nas gotovo ne bodo problem takšni ekscesi, temveč tisto, kar se bo dogajalo med štirimi stenami. Po podatkih policije marca niso zaznali porasta nasilja v družini, posredovali so v 23 primerih, lani v istem času v 19. Vendar se bodo učinki karantene pokazali šele čez nekaj tednov ali celo mesecev. »Težko je napovedati, kaj se bo dogajalo. To je ekstremna situacija, s katero se srečujemo prvič v taki obliki, in nihče ne ve, kako se bo razvijala. Ljudje z različnimi življenjskimi okoliščinami se različno odzivajo nanjo – nekateri bodo prebrodili krizo brez večjih posledic, pri drugih bi nadaljevanje krize utegnilo povzročiti precejšnje stiske,« je poudarila Anja Podlesek, profesorica za psihološko metodologijo na oddelku za psihologijo ljubljanske filozofske fakultete.

Tesnoba, občutek nemoči, naveličanost, jeza in dvom

Po njenih besedah bi lahko odsotnost osebnega stika, spremenjen dnevni ritem, enolično delo, stalna večopravilnost ter premalo skrbi zase vodili v izčrpanost, nezadovoljstvo in apatijo. Vse več bo negotovosti o finančnih posledicah krize in skrbi za zaposlitev, pa varčevalnih in drugih ukrepov, ki bodo sledili po koncu krize. Vse to lahko vodi v tesnobo, občutek nemoči, naveličanost, težave pri osredotočanju, spanju, tudi jezo in dvom, ali so ukrepi res ustrezni. »Taki odzivi so razumljivi in jih bo verjetno občasno doživljala večina med nami. Za ohranitev duševnega zdravja lahko nekaj naredi predvsem vsak sam, nekateri pa ne bodo zmogli sami predelati težav in bodo potrebovali strokovno pomoč.«

Anji Podlesek se zdi, da nas za zdaj še veliko zanika, da smo v posebnih razmerah, in še naprej delamo vse, kar smo delali prej, le od doma. Izobraževalni sistem je svoje delovanje premaknil iz živega v digitalni svet. Pričakujemo, da bomo z enakim tempom dela kot prej zdržali, pozabljamo pa, da drugačna oblika dela prinese s sabo drugačne obremenitve. Do zdaj smo bili še polni zagona, iskali smo rešitve, uvajali novosti, te so nam pomenile izziv in verjeli smo, da bomo brez težav prebrodili »ta dva tedna«. Zdaj nas večina ugotavlja, da bomo še nekaj časa živeli drugače, da je to naporno in da postajamo utrujeni, zato si bo treba dovoliti, da kaj ne bo narejeno po najvišjih standardih.

Začetna iluzija oddiha

Katja Šugman Stubbs, pravnica in psihologinja, profesorica kazenskega prava in kriminologije na ljubljanski pravni fakulteti, je dejala, da je prvi teden novih razmer večina verjetno doživljala kot nekaj novega, kar je lahko stresno, hkrati pa tudi zanimivo. Po eni strani se prilagajamo novemu načinu življenja z iskanjem novega časovnega ravnovesja, nekateri to doživljajo tudi kot oddih od rednega življenjskega tempa, k iluziji nekakšnih počitnic sta prispevala tudi lepo spomladansko vreme in dejstvo, da večina bolezni še ni občutila v bližini. Ob misli, da lahko to stanje traja tedne ali celo mesece, ljudje razumljivo ­reagiramo s tesnobo in anksioznostjo.

Vsi doživljamo izgubo strukture, svobode in ožanje sveta, ki ga poznamo, če se temu pridružijo še posebni problemi, kot na primer prepiri, velika osamljenost ali bolezen, se lahko zdi življenje brezizhodno. Že zdaj smo prebivalci številnih držav deležni velikih omejitev nekaterih sicer samoumevnih pravic: svobode gibanja, ekonomske svobode, celo lastninske pravice. Zdi se, da je bil zdrs v tako stanje zelo gladek in si ga še pred mesecem dni ne bi mogli zamisliti. Kot družba moramo najprej poskrbeti za najbolj ranljive, dobrodošle so vse oblike spodbude in varne komunikacije, sosedske, socialne in finančne pomoči. Vse to ne more nadomestiti človeškega stika, ki pa je, prav ko bi ga človek najbolj potreboval, v primeru te epidemije nevaren.

»Sama se v tej situaciji predvsem soočam s sabo in svojo (ne)močjo spopadanja s stresno situacijo. Ob tem, ko preizkušam delovanje novih tehnologij, da lahko predavam na daljavo na fakulteti in redno delam za sodišče. Sem še domača učiteljica in gospodinja polovico delovnega časa, polovico na srečo opravi mož. V boju s tesnobo mi najbolj pomagajo smeh, bližina, narava in naš pes. Humor, ki ga je prav v teh časih obilo, me za trenutek oddalji od te situacije in mi kaže moč človeštva, da preživi. Z družinskimi člani si zvečer vzamemo čas za druženje, hkrati pa res veliko komuniciram prek vseh mogočih medijev. Sprašujem se, kaj je v življenju pomembno in kaj ni; brez česa lahko živim in kaj bom opustila, ko bo tega konec. Predvsem pa razmišljam, v kakšen svet bomo stopili, ko se bodo odprla zdaj toliko idealizirana simbolična vrata,« je povedala Katja Šugman Stubbs.

Svet kolektivno nezavednega

Christian Gostečnik, profesor za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo religije in pastoralno psihologijo na ljubljanski teološki fakulteti, je dejal, da se počasi zavedamo dejstva, da smo prešli od osnovne varnosti in predvidljivosti, ki so jo omogočali ustvarjalnost, nenehen boj za napredek in konkurenčnost, v svet strahu, tesnobe in strašljivih pričakovanj. »Lahko bi rekli, da se je pred nami razprl drug svet, svet preteklega kolektivnega nezavednega. Tokrat ga prebuja izkustvo novih travm, ki nas spremljajo že desetletja in celo stoletja, a jih še nismo v polnosti ozavestili. Gre za ponovno doživljanje sveta iz preteklosti, v katerem so vladali drugi pogoji in principi, ki se prebudijo na novo, četudi zgolj bledo spominjajo na preteklost.«

Odzivi so po njegovih besedah različni – od funkcionalnih, ko si ustvarimo ustrezno strategijo in se spopademo s situacijo, do zanikanja, popolne zamrznitve in depresije. Ali najbolj ekstremen odziv, nasilje, ki je znak, da v nas neozaveščena travma kruto razdira naš notranji svet. Tu lahko govorimo o brezobzirnem nasilju do sebe in predvsem do bližnjih, družinskih članov, partnerjev, zakoncev in otrok. Ob vseh ukrepih ni dovolj ustrezno naslovljena tudi tako imenovana tiha populacija, ki kronično trpi zaradi strahov in panike, ob epidemiji jih je preplavil strah, ki jih ohromi. Od svojih bližnjih večkrat doživijo nerazumevanje, neredko tudi grobo zavrnitev in posmeh. So kot otroci, ki zaman iščejo pomoč, iz tesnobe ne znajo najti rešitve, zato nujno potrebujejo profesionalno pomoč, sicer se lahko zgodi, da posežejo po najrazličnejših substancah, predvsem alkoholu.

Najbolj ranljiva skupina so otroci in mladostniki. Ker težje artikulirajo stiske, svoj nemir velikokrat izražajo z neprimernim govorjenjem in impulzivnim vedenjem. Vloga staršev, ki zmorejo potolažiti in umiriti svoje otroke, je zato neprecenljiva. Če pristopajo z nemirom in celo verbalnim ali fizičnim nasiljem, se otroška in mladostniška groza ter brezizhodnost zelo stopnjujeta. Še posebej je travmatično, če je že prej v družini vladalo nasilje oziroma alkoholizem, saj so družine zdaj prisiljene biti v zaprtih prostorih, in tako so otroci pravzaprav talci starševskih jeznih in nasilnih izbruhov. Takrat je edina rešitev zunanja strokovna pomoč in tudi odzivi ustrez­nih služb, ki ne glede na predpisano karanteno morajo najti rešitev za ločitev članov disfunkcionalnih družin.

Informacije in dezinformacije

Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka, ki deluje v Inštitutu Vita bona, je poudarila, da je strah normalen in upravičen, saj se srečujemo s kolektivno travmo. Ta v telesu sprošča hormone adrenalina in noradrenalina,­ stresni hormon kortizol oslabi naš imunski sistem, zato je v trenutni situaciji najpomembneje, da zmanjšamo dodatne povzročitelje stresa in strahu. Ti se kažejo kot tesnoba in panični napadi, ki jih velikokrat zamenjujejo z znaki infarkta ali okužbe s koronavirusom. Panični napad za telo v resnici ni škod­ljiv, navadno traja le nekaj minut, toda ljudje se vseeno prestrašijo in se hočejo testirati na covid-19. Na drugi strani so izredno škodljive teorije zarote in razna ugibanja, zakaj se nam to dogaja.

Vse to prinaša posameznikom čedalje več strahu in nezaupanja v avtoritete in vodilne, ki sprejemajo odločitve. Če spremljamo še družbena omrežja, lahko vidimo, da smo bombardirani z informacijami in dezinformacijami, veliko je pretiranega strahu in katastrofalnih pričakovanj. Ta situacija vzbuja občutke prejšnjih generacij, ki so bile udeležene v vojni, ustvarja se ozračje, da ne smemo nikomur zaupati, da nas bodo vsi izdali, da moramo poskrbeti samo zase, današnje generacije so ta občutja posrkale vase prek mehanizma medgeneracijskega prenosa travme.

Po besedah Katje Knez Steinbuch trenutno deluje veliko svetovalnic, glede na okoliščine – porast osamljenosti in depresije ter porast družinskega nasilja se po poročanju varnih hiš že dogaja – jih bo še več. Kot terapevt nudi brezplačne oblike pomoči tudi prek družbenih omrežij (predvsem skupine na facebooku)­ in s terapevtskimi srečanji prek skypa. Razmere so za žrtve družinskega nasilja bolj nevarne kot kdaj prej, saj bodo manj opažene, storilci jih bodo poskušali prepričati, da ne smejo ven, da nihče ne bo poskrbel zanje, da so same krive ..., čeprav seveda žrtev ni nikoli odgovorna za nasilje. »Tudi sama poskušam slediti temu, kar predavam. Tokrat so pomembne tehnike, kako se pomiriti, kontrola impulzov je pri nasilju namreč ključna.
Vsem priporočam izvajanje dihalnih tehnik, saj predvsem tesnobni­ tako dobijo izkušnjo, da že dihanje pomaga zmanjšati negativne občutke. Nekaterim bolj ustrezajo meditacije in vizualizacije, tretjim ustvarjanje, ples ali druga oblika vadbe. Še vedno spodbujajo­ individualne sprehode in šport, saj oboje pozitivno vpliva na razpoloženje.«­ Partnerjem svetuje komunikacijo o občutkih (z uporabo »jaz stavkov«), redno rutino, jasne meje (na primer kje v stanovanju kdo dela), vzeti si tudi čas zase. In ne nazadnje prakticiranje vaj povezovanja, med katere spadajo inovativni »zmenki«, izražanje hvaležnosti, več dotikov ...