Veselje je veliko, vrtalna naprava gre končno proti Darfurju

Mrzlo jutro ni vzelo dobre volje. Nasmehi Klemna Miheliča, Toma Križnarja in nekaterih najožjih sodelavcev so potrdili, kako velik kamen se jim je odvalil od srca, da so lahko po desetih letih le pospremili na pot vrtalno napravo, ki bo olajšala življenje premnogim Darfurcem.

»Dokazali smo, kaj vse lahko ljudje naredimo, samo pravo voljo moramo pokazati,« je dejal vodja projekta Klemen Mihelič, v bližini pa so že bili pripravljeni veliki tovornjaki, da naložijo vrtalno napravo in kompresor.




 

Do cilja po povsem legalni poti

Vso mehanizacijo so proti Luki Koper odposlali okoli pol desetih zjutraj. Pošiljka bo nato na ladji približno tri tedne, na koncu pa bodo vrtalno napravo in kompresor tovorili še dober mesec po afriških tleh do Darfurja. »Razmišljali smo, da bi pošiljko spremljali na poti, toda to je skoraj nemogoče. Razmere so zaostrene, še posebej za tujce,« je rekel Mihelič, ki kljub temu verjame, da bo lahko kmalu zraven tudi v Darfurju.

Še vedno ni povsem jasno, kako je Sulejmanu Džamusu, dolgoletnemu dobrotniku, prostovoljcu, starešini in Križnarjevemu prijatelju, tokrat le uspelo prepričati sudansko oblast, da vrtalno napravo sprejmejo povsem zakonito in brez administrativnih težav, saj zaradi prisluškovanja telefonskim in elektronskim povezavam na daleč vendarle ni mogoče razkriti vseh podrobnosti. Zagotovo pa drži, da bo Džamus čakal v Port Sudanu, ko bo pošiljka prek Malte in Sueškega prekopa po Rdečem morju prispela do pomembnega vmesnega cilja.


 

Znanje pridobivali tudi v Beogradu

Veliko dragocenega dela so opravili serviserji, saj so povsem prostovoljno prenovili oba tovornjaka, kompresor in vrtalno napravo. »Sproti smo se učili, saj je bilo veliko novih stvari. Osnovna naloga je bila, da smo vrtalno napravo prilagodili iz mokrega v suho vrtanje, saj v Afriki vodo iščejo,« je razložil Zdravko Ilovar, eden od serviserjev. »Zamenjali smo motor, ležaje, električno napeljavo, tesnila, pnevmatike, volan … Vrtalno napravo smo na koncu tudi preizkusili, da smo videli, ali vse deluje.«



Delo na slovenski strani je torej opravljeno, kmalu bodo nalogo prevzeli Darfurci. Sprva je bilo nekaj dvomov, ali v osrčju Afrike obstajajo dovolj usposobljeni ljudje za upravljanje vrtalne naprave, toda večkrat so jim zatrdili, da tovrstnih strokovnjakov v Sudanu ne primanjkuje. »V Sudanu imajo precej vrtalcev, nekateri so znanje pridobivali celo v Beogradu v obdobju neuvrščenih,« je rekel Mihelič. »Ker imajo precej nafte, imajo tudi precej vrtalcev. Sprva smo hoteli, da pridejo v Slovenijo, da se izučijo, vendar se je izkazalo, da že znajo.«

»Gradimo prihodnost za naše otroke«

Manjkali niso niti politični predstavniki, saj je prišel Andrej Šter, vodja konzularnega sektorja ministrstva za zunanje zadeve in večkratni posrednik pri reševanju Toma Križnarja iz afriških zaporov. »Tomo je entuziast, ki ga ljudje večkrat ne razumejo, toda še vedno obstaja precej ljudi, ki ga podpirajo,« je povedal. »Slovenija ne bo nikoli svetovna velesila, da bi imela neomejene vire in vojaško pomoč, a obenem nima niti nobene kolonialne preteklosti, zato lahko povsod brez zadržkov pristopimo k težavam. Toda brez Toma, ki pozna skoraj vsako afriško vas, ne bi imeli primernega dostopa.«



Zraven je stal Križnar in čustveno opisal, kaj je pravo poslanstvo pomoči v Darfurju. »Evropa bi morala imeti do Afrike drugačen odnos. Zdaj se opravičuje za kolonialne avanture, toda postati bi morala zgled vsem drugim, ki v sedanjosti pridobivajo tehnološko in vojaško moč,« je rekel. »Evropejci smo dobili že toliko izkušenj z zlom, da lahko ozavestimo druge po svetu, kaj vse je narobe z vojskovanjem. Zdaj gradimo prihodnost za naše otroke, saj bodo morda prav naši otroci nekoč bežali v Afriko.«