Veliko pozitivnih ne opravi potrditvenega testa PCR

Množice ljudi se vsak dan hitro testirajo. V tednu od 1. do 7. septembra je hitre antigenske teste (HAT) opravljalo v povprečju 23.000 ljudi na dan. In kakšna je korist od odkritih pozitivnih primerov? Vemo, da je bilo na začetku tovrstnega testiranja veliko testov lažno pozitivnih. Kaj kažejo zadnji podatki? Je množično hitro testiranje smiselno?

Včeraj so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) dodali zadnje podatke, ki za obdobje od februarja do konca julija prikazujejo, koliko okužb je bilo odkritih s hitrimi testi in nato potrjenih z metodo PCR. V 169 dneh je bilo opravljenih več kot štiri milijone hitrih testov, od tega jih je bilo 28.656 pozitivnih.

Ker se je na začetku tovrstnega testiranja dogajalo, da je bilo tudi pol testov lažnih, se je pozneje uveljavilo, da se pozitivne rezultate preveri še z metodo PCR. Po dodatnem preverjanju jih je od 28.656 primerov pozitivnih ostalo 17.924, torej 10.732 manj. V povprečju so torej v omenjenem obdobju s testi HAT odkrili 106 okuženih na dan.

V zadnjem tednu, za katerega so podatki še dostopni (od 25. do 31. julija), je bilo opravljenih 170.924 testov, pozitivnih jih je bilo 255, po preverbi PCR pa 159 oziroma v povprečju 22 na dan. Pri tem je treba dodati, da v 62 pozitivnih primerih (v 39 odstotkih!) ni sledil potrditveni PCR.
 

Pozitivne povabijo nazaj

V Zdravstvenem zavodu Zdravje so med 1. in 7. septembrom 2021 na testih HAT imeli 20 pozitivnih primerov, torej skoraj tri na dan. »Vse pozitivne o tem obvestimo s telefonskim klicem, poleg tega pa prejmejo še SMS-sporočilo. Osebe povabimo, da se lahko vrnejo in opravijo še test PCR. Če tega ne želijo, jih usmerimo, da o pozitivnem testu HAT obvestijo izbranega osebnega zdravnika,« je postopek pojasnil Miha Plank, pomočnik direktorja za organizacijo dela.



Podatki o tem, koliko hitrih testov se po dodatni preverbi izkaže za lažno pozitivne, so bili na začetku nedostopni. Marko Kern iz Sledilnika za covid-19 se spominja, da so jih prvič pridobili marca po ZDIJZ in s pomočjo informacijske pooblaščenke. Zdaj nam jih pošiljajo, a z vse večjo zamudo in vsakič moramo zaprositi zanje, je povedal. Teh podatkov pa ne kažejo na njihovi spletni strani, ker niso ažurno objavljeni.

Kern je dodal, da se je od pomladi specifičnost hitrih testov močno povečala, tudi sam postopek testiranja in interpretacija rezultatov sta boljša. »Hitro testiranje je kakovostno in delež lažno pozitivnih je majhen. Je pa velik problem, ki je razviden iz podatkov, to, da je kar velik delež tistih, ki po pozitivnem hitrem testu ne gredo na potrditveni test PCR. Sankcij ni, tudi karantenske odločbe ne,« je sklenil.

»V juliju kar 19 odstotkov pozitivnih na hitrih testih ni prišlo na potrditveni PCR-test in posledično tudi niso bili šteti med potrjene primere. Po drugi strani pa 27 odstotkov vseh potrjenih primerov v juliju pride prek HAT-testiranja,« je dodal ustanovitelj Sledilnika Luka Renko. Iz tega razloga lahko po njegovem rečemo, da prek HAT testiranja odkrijemo kar veliko potrjenih primerov, in to v obdobju ko so kužni (ko je HAT test najbolj učinkovit). Je pa po njegovem res slabo, da skoraj 20 odstotkov pozitivnih na hitrih testih ni potrjenih s PCR in posledično niso obdelani tudi epidemiološko (samoizolacija, iskanje stikov, karantene ...).

Tudi Kern se pridružuje mnenju, da so hitri testi zelo smiselni: »Čim bolj množični so, bolj so smiselni. Če želimo efektivno zamejiti okužbe, potem bi samotestiranje redno opravljali vsi prebivalci Slovenije.«
 

Pogostejše testiranje

dr. Roman Jerala s Kemijskega inštituta se strinja, da bi se moralo široko in pogosto testiranje čim prej precej povečati in postati običajno, kot v veliko zahodnoevropskih državah. Soglaša, da je treba spodbujati cepljenje tudi tako, da je za uradno potrdilo o testu treba plačati, vendar bi bilo treba dostopnost HAT za samotestiranje precej povečati.

»Glede na občutljivost HAT je samotestiranje enkrat na teden premalo in je smiselno, da je veljavnost tega testa le 48 ur.« Jerala pozdravlja predlog strokovne skupine, da bi morali tam, kjer je PCT obvezen, teste izvajati pod nadzorom, ker je žal preveč nasprotnikov kakršnihkoli omejevalnih ukrepov, ki testa gotovo ne opravljajo tako, da bi zaznali okužbo.

Študij o tem, koliko hitro testiranje vpliva na zmanjševanje epidemije, ni. »Kvalitetnih študij res ni, gre za posamezna poročila in model. Ravno sem govorila z italijansko kolegico, ki pripravlja sistematični pregled teh raziskav in pravi, da je borno. Težko je v teh časih narediti kvalitetno primerjalno raziskavo, saj bi kontrolno skupino lahko izpostavili večjemu tveganju, zato gre bolj za analize za nazaj,« je dejala Bojana Beović, predsednica Zdravniške zbornice in članica posvetovalne skupine pri ministrstvu za zdravje.

Če je okužb veliko, je po mnenju Beovićeve gotovo smiselno delati teste čim bolj pogosto, to je na 48 ur, da se ujame čim več okuženih v času največje kužnosti: »Glede na nujnost obvladovanja epidemije mislim, da trenutno za odločitev za teste zadošča to, kar imamo na razpolago, pa tudi presoja, da je hitro ugotavljanje čim večjega števila okuženih pomembno za preprečevanje nadaljnjih prenosov. Epidemija ne bo čakala, da bomo imeli meta analize randomiziranih primerjalnih raziskav, kot jih običajno zahtevamo za smernice v medicini, tveganje takega čakanja bi bilo daleč preveliko.«
 

Množična paranoja

Zdenka Čebašek-Travnik, nekdanja predsednica Zdravniške zbornice, ki še vedno z zaskrbljenostjo spremlja vsakodnevno dogajanje, meni, da je bolj kot hitro testiranje smiselno zahtevati dosledno upoštevanje osnovnih varovalnih ukrepov, predvsem zračenja prostorov, kjer je veliko ljudi. »Testirajo naj se tisti, ki se slabo počutijo in imajo v bližini nekoga, ki je že pozitiven.« Njeno razmišljanje se potrjuje tudi v edinem strokovnem članku, ki ga je na to temo našla v reviji Springer Nature.  

V začetku epidemije je pozivala, naj testirajo – takrat z veljavnim PCR-testom tudi tiste, ki sami ocenjujejo, da so zboleli. Epidemiologi so se tedaj zavzemali za testiranje tistih, ki so bili primer okužbe po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije. Resda tedaj program testiranja ni bil utečen, dolgo se je čakalo na rezultat. Zdaj pa imamo z množičnim testiranjem nasprotno situacijo, a teh rezultatov ne uporabljamo za načrtovanje in izvajanje ukrepov, pravi in se sprašuje o koristnosti testov. »Nekdo, ki je bil včeraj še negativen, je danes lahko pozitiven, a bo to potrdil šele test, ki ga bo naredil jutri. A danes bo že okužil veliko ljudi. Ker so prenašalci virusa lahko tudi polno cepljeni, bi bilo treba testirati tudi njih. Vse to vodi v množično paranojo, saj še ne vemo, koliko časa so kužni tisti cepljeni, ki nimajo kliničnih znakov.«

Kot izhaja iz zbranih podatkov, tudi vsi pozitivni na HAT ne gredo na PCR-test, na katerega se je treba po besedah Čebašek-Travnikove naročiti in čakati najprej na termin, potem pa še na rezultat. »Za pozitivne na HAT ni enotnih navodil, tudi nobenih zavezujočih ukrepov. Bolj ozaveščeni se bodo umaknili v samoizolacijo, drugi pa si ne bodo zapletali življenja z dodatnim PCR-testiranjem, sploh če se dobro počutijo, in bodo šli naprej med ljudi. Karantene so postale le obvestila, kako jih posameznik upošteva, se pa ne preverja. To pri takem številu, kot ga imamo zdaj, ni niti več izvedljivo.« Zato poudarja, da je treba ves čas na nevsiljiv in spoštljiv način sporočati, kaj lahko za preprečevanje širjenja okužbe lahko naredi vsak sam.