Veliki skovik bo lahko odletel v Afriko

Ob Cerkniškem jezeru, na Rešetu, so včeraj na prostost spustili velikega skovika, sovico, ki so jo policisti našli 22. julija na dvorišču Policijske postaje Cerknica. Skupaj z zaposlenimi iz Notranjskega regijskega parka so jo odpeljali v ljubljansko ambulanto za ptice, potem pa v zavetišče za prosto živeče živali na Muti. Tam je odrasla in bo lahko pred zimo odletela v Afriko.

»Veliki skovik je edina sova selivka v Sloveniji,« pravi Tjaša Zagoršek, predstavnica Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) o sovici, ki jo je na prostost izpustili ob Cerkniškem jezeru. Pravzaprav bi mladiča julija, ko so ga našli, še najraje vrnili v gnezdo, a tega niso našli. Zato so ga odpeljali na Muto, v azil za divje živali, kjer je odrasel in postal sposoben samostojnega življenja. Da je samica, so ugotovili z meritvami njene velikosti in velikost kljuna ter teže. Sicer dosežejo veliki skoviki velikost od 15 do 20 centimetrov in tehtajo od 90 do 100 gramov, razpon njihovih peruti pa je od 50 do 54 centimetrov. Ali povedano drugače: sovica, ki so jo izpustili ob Cerkniškem jezeru, je nekaj večja od vrabca.



»Veliki skoviki so odlični letalci,« doda Tjaša Zagoršek, »saj lahko v eni noči preleti celotno Saharo.« Jeseni, ko bo jasno, da je vedno manjša ponudba velikih žuželk, s katerimi se hrani – na primer s kobilicami, hrošči, deževniki in tudi malimi vretenčarji - , se bo odpravil na 1000 kilometrov dolgo pot v Afriko. Konec marca ali v začetku aprila se edine naše sove, ki so selivke, vrnejo nazaj in samci začnejo takoj s klicanjem vabiti samice in označevati svoje teritorije. Konec maja in v začetku junija izleže samica štiri do pet belih jajc, ki jih vali 24 do 25 dni. Po izvalitvi ostanejo mladiči v gnezdu še od 21 do 29 dni dni in se osamosvojijo pri 30 do 40 dneh.


 

Kot pomanjšana velika uharica

Velikega skovika je pri nas prvi popisal Janko Ponebšek leta 1917. Opisal ga je kot veliko uharico v pomanjšani podobi. Perje je po vsem telesu drobno progasto – sive ali manj redko rjasto rjave barve -  in varovalne barve, tako da se zelo zlije z okoljem. Oči ima živo rumene. Ušesne čopke dvigne le, kadar je razburjen.



Je duplar, saj gnezdi v zapuščenih drevesnih duplih žoln ali detlov ali luknjah na stavbah, redkeje v starih vranjih gnezdih. Zelo rad pa zasede tudi gnezdilnice. Pri nas živi od 600 do 800 parov, največja evropska populacija velikega skovika pa gnezdi na Iberskem polotoku, na Portugalskem in v Španiji, kjer je populacija ocenjena na 32.000 do 41.000 parov.

V naši soseščini, v Italiji, ocenjujejo, da imajo od 5000 do 10.000 parov, v Avstriji na 40 do 60 gnezdečih parov. Hrvaška populacija velja za drugo največjo v Evropi in je ocenjena na okoli 21.000 gnezdečih parov ter predstavlja 25 odstotkov celotne evropske populacije.



Pri nas najdemo najmočnejšo gnezditveno populacijo velikega skovika, ki ima rad toploljudne kraje, na območju Slovenske Istre, sledi Kras, Goričko in Ljubljansko barje. Gnezda pa so zabeležena tudi na območju Gorenjske - Bled, Lesce, Radovljica -, Kozjanskega, Pivško-Cerkniškega ter tudi območja Snežnika in Banjšic.

Veliki skovik je majhna, a ne najmanjša sova pri nas: ta naslov pripada malemu skoviku, ki je za centimeter ali dva manjši od velikega sorodnika in tehta od 60 do 75 gramov. Je tudi najmanjša evropska sova, ki ima razpon peruti do 42 centimetrov. Sicer pri nas gnezdi deset vrst sov, ki so večinoma nočne živali. »To sove loči od drugih vrst ptic,« pravi Tjaša Zagoršek, ki takoj doda, da lahko sove opazimo tudi podnevi, predvsem v času gnezdenja, ko so aktivne čez dan predvsem zato, da lahko zagotovijo dovolj hrane za mladiče.
 

Deset sov

Poleg velikega in malega skovikarja so pri nas še pegasta sova, velika uharica, čuk, lesena sova, kozarča, mala uharica, močvirska uharica in koconogi čuk, ki jih lahko na grobo razdelimo glede na habitat: ali živijo v gozdu ali v kulturni krajini. »So na vrhu prehranjevalne verige in vplivajo na ekosistemsko piramido,« razloži Tjaša Zagoršek. En gnezdeči par pegastih sov – posamezna sova zraste do 35 centimetrov in tehta 450 gramov, razpon peruti pa ima do 105 centimetrov -, ki se zadržuje na obrobjih vasi, v času gnezditve poje tudi do 4000 glodalcev!



Sove so pri nas ogrožene, ker, pravi sogovornica, »pri nas ni vrste, za katero nas ne bi smelo skrbeti. Vsem se življenjski pogoji spreminjajo na slabše.« Tudi tako, kot je pri sovah videti zadnji dve leti, da so postale priljubljene za zadrževanje v kletkah. Niso tudi redki primeri, ko sove streljajo. Največji vpliv na okolje pa ima kmetijstvo z rodenticidi oziroma kemičnimi učinkovinami, ki se jih uporablja za zatiranje glodalcev.

»Veliki skovik izgublja svoje prehranjevalno območje, ker kmetje škropijo kmetijske površine,« pravi Tjaša Zagoršek, ki doda, da so tri četrtine Barja posejane s koruzo, ki jo tretirajo. »Zaradi intenzivnega kmetijstva na Goričkem je v zadnjih desetih letih upadla populacija velikega skovika za 70 odstotkov,« še doda.



Kaj pa mala sovica velikega skovika, ki lahko sedaj spet leta okoli Cerkniškega jezera? »Upajmo, da ima dobre možnosti,« pravi Tjaša Zagoršek, »a upoštevajmo, da je pot v Afriko in nazaj dolga.« Ne gre samo za tistih 1000 kilometrov, ki jih je potrebno preleteti, ampak na selivke prežijo plenilci in – v resnici največji škodljivec – človek. »V Sredozemlju ubijejo vsako leto okoli 25 milijonov ptic,« pravi Tjaša Zagoršek. A pozitivne novice o tem, da nismo vsi ljudje neodgovorni in da znamo pomagati tudi divjim živalim – celo malim sovicam -, ne moremo končati pesimistično, ampak je na mestu napoved, da se bo vrnila in naredila gnezdo če ne že ob Cerkniškem jezeru, pa vsaj na Notranjskem.