Večina otrok travm ne bo imela – je to dovolj?

Ljubljana – Društvo psihologov Slovenije je v strokovnem mnenju opozorilo na psihološki vidik zaključevanja šolskega leta in težave, ki bi se pri tem lahko pojavile. »Večina slovenskih otrok bo obdobje epidemije koronavirusa prestala brez kakršnih koli trajnih psiholoških posledic,« pa miri predsednik komisije za otroke s posebnimi potrebami pri strokovnem svetu za izobraževanje, psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik.

Pedopsihiatri poročajo o povečanju števila samopoškodbenih vedenj in samomorilnih poskusov že v prvih štirinajstih dneh karantene pri mladostnikih iz rizičnih skupin. Otroci iz teh skupin že imajo resne težave, je dejal Musek Lešnik: »Gre za otroke iz disfunkcionalnih družin, kjer je bilo nasilje že prej prisotno in je bila šola zanje že pred epidemijo zatočišče. V državi imamo mehanizme, da jih prepoznamo in da jim nudimo podporo in pomoč.«



Večina otrok posebnih težav zaradi epidemije ne bo imela, pravi Musek Lešnik: »Vračajo se v šole, kakršne so bile prej. Z istimi učitelji, ravnatelji, nekaj stvari seveda pa je spremenjenih. Ampak pogovarjati se je treba o tem, kaj ostaja podobno.« Poudaril je, da so otroci prilagodljivi: »Slovenskim otrokom se ni zgodil travmatski dogodek, ampak velika sprememba navad, rutine in življenjskega sloga. Lahko so izjemno odporni, ko so soočeni s spremembami v življenju.« Morebitne težave bodo ponehale, je še dejal: »Kako hitro bodo posledice izzvenele, je odvisno od tega, kako dolgo bodo ukrepi še trajali in kdaj se bodo otroci začeli vračati v njihovo najbolj običajno okolje. Velika razlika bo, če se bodo vrnili septembra ali če se bodo vrnili zdaj, vsaj za nekaj časa, da se vzpostavita struktura in rutina, ki ju otroci potrebujejo.«
 

Težav (še) ne vidimo

Ravnateljica OŠ Lava Celje Marijana Kolenko meni, da bi bilo treba prekiniti agonijo: »Treba je odločiti, ali pridejo vsi v šolo ali ostanejo doma. Je pa zdaj idealen čas, da vidimo, kje so težave, sicer nas bo to čakalo septembra. Koliko otrok je v stiski, je prezgodaj govoriti oziroma bi govorili na pamet. Verjetno pri tistih, ki se niso vključevali v videokonference, nekaj ni v redu. Bodo pa te težave odzvanjale bistveno kasneje.«



Musek Lešnik je dejal, da je dobro, da se je v tem času okrepil tudi vzgojni del šole, kar bi veljalo ohraniti tudi v prihodnje – da so se, denimo, učiteljice po videokonferencah z otroki pogovarjale, kako se počutijo. To je počela tudi učiteljica slovenščine na OŠ Franja Malgaja Šentjur Bojana Potočnik, ki opozarja: »Redki so 13-letniki, ki bi v skupini štiriindvajsetih iskreno in na glas spregovorili o svojem resničnem notranjem doživljanju. Da so konference bolje tekle, smo imeli izklopljene kamere in smo vklapljali zvok, ko smo želeli spregovoriti. Če bi bila v razredu, bi stisko marsikoga zaznala, ne da bi spregovoril, tako pa je navidezno vse delovalo relativno dobro. Kaj se v resnici dogaja v njihovih srcih, ne vem, ker se še vedno nismo srečali.« Potočnikova se sprašuje, koliko otrok je dejansko doživelo pogovor z učiteljico o čustvih: »Še vedno so učitelji, ki v vsem tem času niso vzpostavili nobene videokonference z otroki.«
 

Zatiskanje oči

V osnovnih šolah je več kot 187.500 otrok, je dejala Potočnikova: »Če jih bo en odstotek iz te situacije izšel s travmatsko izkušnjo, vsaj psihologi ne bi smeli zamahniti z roko, sploh če se nam situacija lahko ponovi. Za razpihovanje tesnobe in anksioznosti je Musek Lešnik v veliki meri okrivil medije. Če je kdo ustvarjal anksioznost in tesnobo, sta to bila zavod za šolstvo s svojimi popolnoma zakasnelimi in neživljenjskimi priporočili ter ministrstvo za izobraževanje z nedorečenostjo in prelaganjem odgovornosti na pleča vodstev šol.«



V Društvu psihologov Slovenije dodajajo: »Mnenje Musek Lešnika, ki ga je podal na novinarski konferenci, je v večini vidikov povzetek stališč, ki smo jih izpostavili v strokovnem mnenju*. Vendarle pa ne moremo soglašati z minimaliziranjem psihosocialnih stisk, do katerih evidentirano prihaja pri učencih, zlasti tistih iz ranljivejših skupin, njihovih starših in učiteljih. O tem nam poročajo kolegi praktiki, pedopsihiatri in učitelji. Zatiskanje oči pred težavami, do katerih pri izvedbi pouka na daljavo prihaja, je lahko škodljivo tudi z vidika preprečevanja teh težav pri načrtovanju izvedbe pouka v prihodnjem šolskem letu, če bo do tega ponovno moralo priti.«

*V Društvu psihologov Slovenije poudarjajo, da je stališče pripravila skupina tako raziskovalcev kot praktikov s področja pedagoške psihologije, razvojne psihologije ter psihološkega svetovanja otrokom in mladostnikom: »Pri pripravi strokovnega mnenja smo sodelovali tudi s praktiki – šolskimi svetovalnimi delavci ter drugimi strokovnjaki, ki v času poteka pouka na daljavo nudijo učno in psihološko pomoč  otrokom in mladostnikom. Prav tako smo se pri pripravi mnenja povezali s pedopsihiatri in pediatri. Svoja razmišljanja, izpostavljena v strokovnem mnenju, smo temeljili tudi na ugotovitvah dveh še neobjavljenih raziskav o poteku pouka na daljavo, kot ga zaznavajo starši (Oddelek za psihologijo UP FAMNIT) in učitelji v osnovnih in srednjih šolah (Oddelek za psihologijo UM FF).«