Besedo vavčer poznata že pravopisni slovar SP 2001 in SSKJ, a ne v pomenu, v katerem se ta zadnje tedne pogosto pojavlja v javnih in zasebnih razpravah. Pomen (pravzaprav podpomen), ki nas zanima, je zabeležen v Sprotnem slovarju slovenskega jezika, iz katerega lahko razberemo, da je vavčer »potrdilo o dodeljeni pomoči, sredstvih, zlasti državnih, ki jih je mogoče koristiti v vnaprej določene namene«. Po domače – bon.



Kot številni drugi jeziki tudi slovenščina poimenovalno praznino pogosto zapolnjuje s prevzemanjem tujih besed, ki se (glede na svojo izvirno izrazno podobo in izgovor) različno hitro prilagodijo njenim zakonitostim. Nekatere se vdajo skoraj takoj, druge nikoli; nekatere tudi po podomačitvi jasno izkazujejo svojo pravo naravo, druge pa se integrirajo tako dobro, da jim skoraj ne bi pripisali, da so prevzete. Takšna je tudi beseda vavčer – podomačeni zapis in pripona -er, ki jo imajo številne slovenske besede, sta odlična kamuflaža. Resnično poreklo te besede razkrivata v SSKJ2 navedena citatna dvojnica voucher (hop, Cefizelj!) in sklanjanje s podaljšano osnovo, torej vavčer vavčerja – čistokrvna slovenska beseda bi v priponi -er bolj verjetno (ne pa brezizjemno) imela polglasnik, ki bi se pri pregibanju izgubil (npr. veter vetra).



Zneska za počitnice pri slovenskih turističnih ponudnikih bo verjetno vsakdo vesel, ne glede na to, ali bo šlo za iz angleščine prevzeti vavčer ali pa za splošnejši bon. Tudi ta beseda izvorno ni naša. Toda – verjeli ali ne – to ni še ena debata o »naših in vaših«. Je le debata o iznajdljivem jeziku, ki vzame tam, kjer lahko, in je predvsem – naš skupni.

—
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša),
avtorica: Urška Vranjek Ošlak.