V šolah z rednim programom brez prilagojenega učnega gradiva

Učenci v inkluziji imajo pravico do prilagojenega učnega gradiva, kar ni sistemsko urejeno, zato lahko imajo velike težave. Med njimi so posebno izpostavljeni otroci z leberjevo kongenitalno amavrozo, redko gensko boleznijo, pri kateri se otrok rodi slep ali oslepi kmalu po rojstvu. Njihovi starši že desetletje bijejo bitko za enakopravno obravnavo svojih otrok. Zadnji čas so z društvom Svetloba ponovno naslovili apel na vse pristojne v državi. Kaj želijo doseči?

V naši državi je bilo lani 346 šolajočih se otrok in mladostnikov z odločbo o posebnih potrebah zaradi okvare vida. Večina, okoli 300, jih je vključenih v šole z rednim učnim programom in imajo posebno učno pomoč mobilne tiflopedagoške službe Centra Iris.

Težava z učnim gradivom

Drugi otroci imajo prvi šolski dan na voljo vse učbenike in delovne zvezke, ki jih potrebujejo, slepi in slabovidni otroci ter mladostniki pa tega nimajo. Do začetka letošnjega šolskega leta nam je uspelo pretvoriti ali prilagoditi zgolj 41 učbenikov, čeprav bi jih slepi in slabovidni potrebovali skoraj desetkrat toliko, poleg tega tudi obvezne in neobvezne delovne zvezke ter skozi šolsko leto učne liste. »Slabo je poskrbljeno za obvezne delovne zvezke, največ težav pa povzročijo neobvezni delovni zvezki in učni listi; oboje namreč učitelji izbirajo sami in niso obvezna učila,« je povedal Štefan Kušar, tajnik Zveze društev slepih in slabovidnih ­Slovenije.

Vedeti vnaprej, katero učno gradivo bodo potrebovali, je pri otrocih, ki so slepi, zelo pomembno. Samo tako lahko šole in starši organizirajo prilagojeno učno gradivo. To jim uspe le v majhnem obsegu glede na potrebe. Knjižnica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije je letos prepisala v brajico in zvočni zapis 32 učbenikov, Center Iris – center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana, ki je edini javni zavod, ki se ukvarja z didaktičnim prilagajanjem učnega gradiva, pa zgolj devet učbenikov.

Zakaj le devet knjig

»Ministrstvo za šolstvo, ki v celoti financira programe Centra Iris, nam za prilagajanje gradiva prizna le 1,5 pedagoškega delovnega mesta. Potreb za prilagajanje gradiva je ogromno in vsega ne zmoremo,« je povedala ravnateljica Romana Kolar. Za prilagajanje učbenikov bodo poleg omenjene zaposlitve letos od ministrstva za šolstvo prejeli 40.000 evrov, kar zadostuje za prilagoditev devetih učbenikov – in to so izvedli. Prilagajajo tudi gradivo med šolskim letom. Glavna težava ni denar, ampak kader, je povedala ravnateljica.

»Odobrenega 1,5 delovnega mesta razporedimo med zaposlene učitelje, ki so strokovno usposobljeni za prilagajanje različnega gradiva. Geograf za geografske vsebine, matematik za matematiko, slovenist za slovenščino. Ti učitelji imajo manjšo redno pedagoško obveznost, ker opravljajo še to delo. Za ure, ki bi jih drugače poučevali v razredu, imamo zaposlenega drugega učitelja. Zaradi kadrovskih težav, s katerimi se srečujemo v šolstvu, je večina učiteljev polno obremenjenih, vključno s povečanim obsegom dela. Prav tako z njimi ni mogoče sklepati podjemnih pogodb, da bi delo opravili v prostem času. Pa tudi če bi bilo mogoče, so že od rednega dela tako utrujeni, da si jih večina ne želi popoldanskega dela, saj se je treba pripraviti na naslednji dan,« je dejala ravnateljica, ki vidi edino možnost v dodatnih zaposlitvah, na kar ministrstvo za šolstvo že leta opozarjajo, a jim teh ne omogoči.

Tri možne rešitve

Zveza društev slepih in slabovidnih, ki za prepisovanje knjig v brajico in zvočni zapis namenja javna koncesijska sredstva od iger na srečo, dobi kasneje denar delno povrnjen tudi od ministrstva za šolstvo – letos bo to 30.000 evrov. Po besedah Štefana Kušarja poskuša že vrsto let pri pristojnih doseči sistemsko ureditev prilagajanja učnega gradiva. Predlaga tri možne rešitve. Prva: v šolski učbeniški sklad naj šola uvrsti tudi gradivo za slepe tako kot za druge otroke. Za prilagajanje gradiva naj dobi šola od ministrstva za šolstvo denar glede na število slepih otrok, ki se bodo šolali v tej šoli, nato pa naj knjižničarka na trgu pridobi verificirane izvajalce za prilagoditev ali pretvorbo. Učbeniki naj ostanejo v učbeniškem skladu, da bodo na voljo prihodnjim generacijam.

Druga možnost je, da svet za potrjevanje učbenikov Zavoda za šolstvo RS potrdi nove učbenike šele, ko založnik zagotovi tudi prilagojeni učbenik za slepe. Strošek prilagoditve bi tako prenesli na založnike.

Tretja možnost je, da bi denar sledil odločbi o posebnih potrebah. V odločbi piše, do česa vsega je upravičen otrok, in starši bi dobili vavčer, ki bi ga lahko sami unovčili pri usposobljenem izvajalcu na trgu, je naštel Kušar. Za eno od možnosti bi se moralo odločiti ministrstvo za šolstvo, ki pa – tako sogovornik – najbrž noče dregniti v založniške lobije, ki z učbeniki ustvarjajo velike dobičke.

Starši od vrat do vrat

Starši otrok z leberjevo kongenitalno amavrozo so s pobudo za enakopraven položaj svojih otrok že pred devetimi leti obredli vse pristojne in šli celo do ustavnega sodišča. Letos so se z društvom Svetloba znova obrnili na ministrstvo za šolstvo, varuha človekovih pravic, zavod za šolstvo in zagovornika enakih možnosti ter predstavili neenakost in diskriminacijo slepih otrok tudi poslancem državnega zbora. Ali se bo kaj premaknilo na bolje in ali je to sploh mogoče v razmerah obstoječega inkluzivnega šolanja, bo pokazal čas.

Po Kušarjevih besedah poskušajo posamezne države različno vključevati otroke s posebnimi potrebami. V Nemčiji, denimo, imajo za starejše otroke delno inkluzijo. Kakšno je stanje pri nas, najbolj neposredno pokaže podatek o dostopnih knjigah za slepe in slabovidne. »V Sloveniji izide na leto okoli 6000 knjižnih naslovov, v obliko za slepe pa jih pretvorimo le 250. To je strahoten primanjkljaj,« je povedal Štefan Kušar.